Goodbye, crackling spring fires and black maps of burnt-down grass that fertilized the meadow across the brook; goodbye, basketful of puppies brought by their master out to the sun in mid-March and left there blinking and stumbling awkwardly all brown; goodbye, April skies, blue as a gentian, and endless flocks of clouds in May, driven by the puffy-cheeked souther; goodbye, sudden giant cumulus that floated along the ridge of the roof one afternoon like a dreamboat; goodbye, night clouds, anchored safely and full of moonlight above the starry depths, and fireflies in the twilight of June – fireflies that rose from the nettles and jasmine and hid in my canopy like in a fairy tale; goodbye, wind, restless and refreshing, smelling of distances, wind that let me speak each time it blew and set off so many things happening at once; goodbye, rain that fell in July after a long, smouldering day, in truth just the sound of rain, from afar, from the next village over, of rain that we were so excited about, but the glimmering dandy refused to come over and shower us as well; goodbye, vineyard with your poles that covered like dotted lines the back of the hill opposite, goodbye, green arches of bent down vines weighted with grapes turning sweet in the sunny windlessness of August; goodbye, faraway beech forests on the left, glazed with copper in October, and the scent of Isabella grapes from behind the fence; goodbye, housewife with the apron and the dotted headscarf, who crossed the yard carrying a basket every day, followed each time by a rooster strutting behind her; goodbye, black mongrel dog hiding inside your knotted, tussled coat of fur, and the cat lying on top of egg-yellow pumpkins, and the tykes, yelling all the time, barefoot from morning to late evening – who grabbed hold of my branches and shook them, and I showered them with my fruits, wrapped in green husks that smell of iodine … I know now: a miracle myself, I never realized I was living within a miracle as well … I know now … now that the wind has torn off all my leaves from top to bottom and spread them on the ground. There they crackle in the mud like scabs … and the cold … how it bites, how it gnaws on my bare veins … Juices flow no more … I cannot feel the topmost, thinnest branches any longer … Everywhere a terrible, irresistible weariness … To sleep … to sleep … o final joy …
Adijo, prasketajoči pomladni ognji in črni zemljevidi
požganih trav, ki so pognojile travnik za potokom; adijo, poln
jerbas pasjih mladičev, ki jih je gospodar sredi marca prine-
sel na sonce, da je rjavo mežikalo in se nerodno prevračalo;
adijo, aprilsko nebo, modro kot encijan, in brezkončne črede
majskih oblakov, gnange od južnika z napetimi lici; adijo, ne-
nadni, orjaški kumulus, ki je nekega popoldneva kot sanjska
ladja zdrsel po strešnem slemenu; adijo, mirno zasidrani nočni
oblaki, polni mesečine nad zvezdno globino, in v junijskem
mraku kresnice - kresnice, ki so se dvigale iz kopriv in ja-
smina in se mi zgubljale v krošnji kot v pravljici; adijo, ne-
mirni osvežujoči, po daljavah dišeči veter, ki mi je omogočal
spregovoriti vsakokrat, ko je zavel in spožil tóliko dogaja-
nja naenkràt; adijo, tisti julijski dež po dolgem, razžarjenem
dnevu, pravzaprav le šumenje dežja, od daleć, od sosednje
vasi, dežja, ki smo ga nestrpno pričakovali, on pa, gizdalin
lesketavi, ni in ni hôtel priškropiti tudi k nam; adijo, vino-
grad na kolcih, ki črtkano prekrivajo hrbet nasprotnega hri-
ba, adijo, zeleni oboki sklonjenih trt, ovešenih z grozdi, ko si
se avgusta medili v sončnih brezvetrjih; adijo, daljni bukovi
gozdovi na levi, oktobra prevlečeni z bakrom, in vonj izabele
izza ograje; gospodinja s predpasnikom in pikčasto ruto, adi-
jo - vsako jutro je s cekarjem šla čez dvorišče, za njo pa je
stopicljal petêlin; adijo, črna pasja mrcina v vozlasto zame-
štranem kožuhu in mačka na kupu jajčnorumenih buč in buč-
mani mali, kričavi, z bosimi nogami v travi od jutra do pozne-
ga večera - oprijemali so se mi vej in jih potresali, jaz pa sem
jim trosil svoje sadeže, ovite v zelene, po jodu dišeče lupine ...
Zdaj vem: sam čudež, se nisem zavedal, da sem tudi živel sre-
di čudeža. Zdaj vem ... zdaj, ko mi je veter potrgal vse liste
od zgoraj navzdol in jih raztresel tam spodaj. Tam spodaj po-
kljajo v blatu kot kraste ... in mraz ... kako me grizlja, kako
gloje v golo ožilje ... Sokovi ne krožijo več ... Ne čutim več
vrhnjih, najtanjših vej ... Strašna, nepremabljiva utrujenost
povsod ... Zaspati ... zaspati ... o zadnja sladkost ...