We came to an inn with a sign at the door:
We don’t serve drinks!
We have excellent curtains.
In the entire room, he sits alone with a fork
and a knife, looking sullen.
Someone poured pepper in the yoghurt and now
we have to wait and see what will come out of this.
How alone he is in this big room
where a traveler wanders only by chance,
immediately noticing black pepper on white
yoghurt and this man writing, writing, and eating
but nobody
to cook for him.
He teases ever smaller signs or great
events from the fine pepper dust.
Enter skilled waiters:
in white outfits, their hands holding snail shaped
pralines that melt on the skin: so much elegance!
The starched white of the jackets with the soft black
of chocolate
curves, the middle ear of writing in this long tunnel
winding to the inn, and we hear clocks
whistle into the wind.
Three days of clocks that nobody winds,
like three snails on the heart.
It’s nice to hear the pocket watch cases click
their flaps on the silent ocean floor. It’s impossible to
stop the yoghurt colored snow, it’s coming down,
covering the lavishly set table and delicious dishes,
warm candle colors, even their flames
will have to wait for a stir on the water surface.
Under the snow remained labels that meant the opposite:
»drink me« meant you had to look away,
»speak« meant you had to keep silent,
and the sign »are you working?« meant your head
was spinning with drowsiness.
With someone kissing you, remember that
they will never arrive.
The clocks thronged together, eager to know what
was going on, shoving each other. Later, most of those
at first sitting in the darkness managed to crowd
into the office, and the ones that were assigned
places on armchairs were mowed down like
grass in bed.
Oh! said Alice, tiny fingers on her mouth. Of course
you should get married! My fingers are far too thin to wear a ring!
The boy who said something earlier cannot be seen.
Supposedly he’s standing behind the bench, anyway
Alice
is the only person in the photo.
Inflated clouds above the bench
are esthetically well matched with the dots on her dress.
The rabbit behind the vintage camera draws attention
to his English pocket watch, but Alice
can’t seem to get a thing like that into her head.
The other rabbits, in their blue-tinged waistcoats,
wait upright, in a rather straight line
against a plain white background for someone
to signal they can start coloring Easter eggs.
Incredible amounts of dead silver water here
as the ballpoint pen
squeaks on its way, like a boat.
Translation: Julija Potrč and Christopher Meredith
Prišli smo pred vrata gostilne, in na vhodu je visel napis:
Ne točimo!
Imamo sijajne zavese.
On sedi v vsem prostoru sam z vilicami
in nožem ter mrkim pogledom.
Nekdo je vsul ogromno popra v jogurt in sedaj
bo treba čakati, kaj bo iz tega.
Kako sam je v tem prevelikem
prostoru, kamor popotnik zaide le po slučaju,
in takoj zagleda črn poper na belem
jogurtu, in njega, ki piše, piše in jé
in nihče
mu ne kuha.
Iz drobnega poprovega prahu le stežka lušči
še drobnejše razberljive znake ali velike dogodke.
Zdaj nastopijo izvežbani natakarji:
v beli opravi držijo v rokah polžaste
pralineje, ki se jim topijo na koži: toliko elegance!
Poškrobljena belina suknjičev z mehko črnino
čokoladnih
zavojev, srednje uho pisave v tem dolgem tunelu,
ki vijuga do gostilne, in zaslišimo, kako
ure bijejo v tri dni.
Trije dnevi z ustavljenimi urami
kakor trije polži na srcu.
Lepo je, kadar pokrovčki ur škrtnejo z zaklopkami
v tem tihem oceanskem dnu. Snega
jogurtove barve ni mogoče ustaviti, naletava, prekrije
razkošno pogrnjeno mizo in mnoge slastne jedi,
tople barve sveč, in celo njihovi plameni
bodo morali počakati na premik v vodni gladini.
Pod snegom so ostali nasveti, ki so vsi pomenili obratno:
»izpij me« je pomenilo, da moraš pogledati vstran,
na zapoved »govori« je bilo treba molčati,
ob listku »ali delaš?« pa se ti v glavi začne
vrteti od zaspanosti.
Kadar te nekdo poljublja, moraš vedeti,
da ne bo nikoli dopotoval.
Ure so se zgnetle in hotele vse naenkrat druga preko
druge
videti, kaj se dogaja. Potem pa so
se tiste, ki so prej sedele v temi, povečini uspele zriniti
v pisarno, tiste pa, ki so uradno sedele na foteljih,
so bile pokošene kot trava v postelji.
Oh! je dejala Alica s prstki na ustih. Seveda se poroči.
Moji prsti so vendar pretanki za prstan!
Fanta, ki je prej nekaj rekel, ne vidimo.
Menda stoji za klopco, vsekakor je Alica edina
na celi fotki.
Naphani oblaki nad klopco so
estetsko zelo usklajeni s pikami na njeni obleki.
Zajec za fotoaparatom opozarja na svojo
angleško žepno uro, a Alica si česa takega
nikakor ne more vbiti v glavo.
Ostali zajci v le rahlo modro obarvanih telovnikih
strumno čakajo v precej ravni vrsti in
na brezbarvnem belem ozadju, da bi jim nekdo
dal znak, da lahko začnejo barvati pirhe.
Tu so neverjetne količine mrtve srebrne vode,
medtem ko kuli
škripa po svoji poti kakor čoln.