Veno Taufer

goli veter si natika
na otrple prste rokavice
iz suhega hrapavega usnja
ob poti se misli
polegajo na težke vlažne kupe
drevesa gredo k pogrebu
v zamolklem vonju groze
brez besed in bosa

pogrebi so navadno popoldan
popoldne so barve zabrisane in dežuje
pot in drevesa ob poti na videz svobodna
ker so visoka so mokra iz nuje

po dolgi poti pogreba se kamni kotalijo
zaradi neskončnega škrtanja miru in reda
se vetrovi plazijo ob zemlji in trpijo
ker je dež objokan pa nima ugleda

beseda se pod besedo skrije ostane suha in živa
ostane lepa lahko vonja rože pogreb dočaka
       jama
vanjo spolzi dež zdrsne kamen veter leže

jama je tema temá v temí se skriva
od kod pride kam odhaja je zmeraj tiho sama
od kod še hlipa dež veter tipa kamen kreše

vojska kuga lakota in vse groze
so že tu in takrat ko se začenjajo
ne vemo ker je vse

navadno in pozen
je čas in če
zapisalo se je

stegnjene večerne sence
padajo na pot
in nebo okamni

znenada od zgodb
se zavrti
melje glave sanje spomine

dolge vrste migetajočih postav
vozila v vrtincih v ledenečih zubljih barv
sesajoči suhi mehurji mest

in mokast prah veje v sipine
in karavane žejne skoznje
v mrzlih nočeh

onkraj risov
tabornih ognjev jenjavajočih skrivnost je
strašna mana kapljajočih vzdihov

ogrodje okostje rja
kolesa cevi šasije
zadah megla vlaga
tu in tam doneča posoda in malo bolj
proč preservativi pološčen papir steklenice
s tremi rdečimi srci živopisne konserve
med grmičjem v tla zapičeno drevo
navpik veslá v nebo kjer si misli
kadar kdo gre mimo prigode odiseja
na križišču na planoti po kateri poti
ne naprej ne nazaj ko je nazaj
prav tako naprej in naprej kot nazaj
nerazločne a razločno k prihajajočemu obrnjene
postave ko pridem je hudo ko ne spravim iz ust
pozdrava se ne morem spomniti od kod
prihajam ko sonce je šlo v zaton
vsa pota zagrinjajo sence
in je čudež sveta
da psu ki zalaja in kihne
s smrčkom v prahu
rečem na zdravje
roka ni prazna
za prste držim
pol brata kamna

iz oči v večnost
se nataka
vosek

ko se ti za hip zamrščavi
v laseh
in v hipu utrne v grlu

in pljučih je
večnost začutiš
nekaj se je ozrlo

skozi sparevanje sokov v udih
za tren daljši od ljubezni, tanjši od zaskrbljenosti, ki z njo
pripre vrata mati in jih prepih zaloputne, da otroci kriknejo

v grozi ne zbujeni iz sna le pahnjeni
čez rob sanj