Ana Brnardić

Na višini se prelistavajo tiskane strani neba.

Spodaj carinik išče prstni odtis

pečat rodnega stebelca

na dokumentu za turistično vizo.

Na obrazu mi žari rumen balkanski mesec.

Pozabila sem ga ugasniti nad oceanom.

Družina zraven mene ima več izkušenj.

Žalostno pentatoniko so skrili v rokav.

Pred uslužbencem razgrinjajo ogromne količine

kalifornijskega nasmeha.

Za barikado mi nasmejani starčki

s pričeskami iz sladkorne pene

ponujajo roko in me vodijo v raj.

po burni noči, v kateri se bogovi iz stroja

niso pojavili

čakam zoro pred samostanom

po dvorišču se sprehaja vrana v sivih hlačah

zlikanih na črto

jutro je brezupno temno

in edini smisel najdem v prepričanju, da je s posebno pozornostjo

mogoče preučevati jezik,

v katerem ena drugo, s skrbnim poudarkom na naglasih in dolžinah,

poučujeta vrana in za sivo ponjavo skrita

večernica

ob polnoči oslepim in se spremenim v ribo

ki živi globoko pod zemljo

in sanja o šumu črne vode

o ljubimcu, ki skače iz ognja

v neznanem mestu

kjer vzvratno hodijo v čevljih iz alg

črnolasi angel pa zbira razpadle nasmehe

in me pokriva do brade

moj žalostni prednik,

drevo, ki se je izrulo iz zemlje

da bi me ponoči obiskalo.

popoldne ob enih igram

razpiram noge, roke, vratna vretenca

odtrgam iz zemlje v trebuhu bilko dušne zeli

in jo vrtim med prsti

glasbilo je staro in škripa

kot stari hrasti v gozdu, ki se bodo zvrnili na tla

takoj ko bo kakšna kratkodlaka živalca stekla čez

starčevske prste

v brezno gozdne gluhote

v sobi se mrači

h-molova lestvica s hrapavo skorjo

prekriva zidove in strop

oči se vračajo v globino od koder so vzniknile

da bi v miru brale dnevnik

ki ga v glasbeni črnici izpisujejo nohti mrzlega dežja

bila je noč in končno sem lahko bila

Julija, ki je iskala ljubezen v listju in na gladini

morja ob hotelu.

našla sem nekega mladeniča

resnega kot eshatologija, črnih las kot knjiga, belega obraza

in oči, ki so se zaobljubile onemu svetu.

zvila sva se v klobčič ob hotelskem oknu in vdihavala lovor.

nato, ko je odbilo vino v najinih rokah,

sva se spustila do morja in vijugala ob njem

ter pustila zgodovinski telesi dežurnemu angelu.

odšla sva v najtemnejši gozd

našla skrivni prehod do morskega dna

kjer so mi pokazali, kako dirigirati pticam

ki ponoči kot plameni zobljejo morski pesek.

ob zori je Julija izginila za temno zaveso.

na zidovih so gorele zlate črke

ki jih je daljno sonce pošiljajo utopljenim dušam.

skrivaj sem se jih dotikala in se povzpela na nadstropje,

kjer so rojili utrujeni študentje glasbe, mladeniči

in dekleta, nočne Julije

Vse noči  kikirikanje murnov.

Nebo se ovija okoli zemlje.

Bog je domačen in prisrčno treplja

svoje goste.

Kresnice svetijo s 120 vati.

Z Julijinega balkona opazujem živali.

Ljudje tukaj ne živijo.

Ne živijo niti v hišah niti v stolpnicah.

Spijo v inicialkah podjetja,

nato pa se od stresa spustijo pod zemljo,

kjer nabirajo prevrnjene plodove

s telegrafskih žic.

Ko razpre dlan, mati daje.

Tisto, kar je na dlani, hipoma zraste v stoletno drevo,

v mučilni stolp in Arturjev meč.

Tisto, kar je na dlani, se vtisne kot slutnja, kot okamnina vida,

v tvojo ustnico, ki spregovori: nastajam.

Ko mati razpre dlan, je vse, s tvojimi lasmi, zobmi, ljubimci

in očali vred, nametano na kup, v piramido hrepenenja.

Eno oko se sprehodi na levo, ker preveč boli to jajce čudežev na dlani,

ta etruščanska beseda, ki trepeta, da se bo svet razpolovil.

Od matere se zarisujejo obrisi ladij.

Ponoči sveti neki svetilnik ter se pomika na želvi in kitu.

Tudi on se pomika po materini dlani, gre dalje in dalje, k drugi tebi.

Kajti jutri je veliki mrk, maša otroštva, ki je odpadlo z ribjo glavo

in zdaj se vpraša: kje je ta noč in kdaj?

In kdaj se je zaprla materina dlan?

Misli počivajo na predmetih –

težke se uležejo na hrast, lahke na lipove liste –

ali kot mehanizem pisalnega stroja pod lubjem

tipkajo

Ljubimcem ustreza tak način

življenja, kjer termiti hodijo čez neravnine

okorelih ljubezenskih formul

otipati železne črke

v sencah ljubega bitja

ujeti zadnjo od pospešenih vejic

ki kot mravlje hitijo iz ust –

ljubezen je hladna in topla

lena na soncu

napisana z rutinskim rokopisom na povsem

nezainteresiranem listju

Dolgo je ta pepel vpijal razsut mozeg kosti, solz in visokih čel

in dolgo smo čakali, da pridemo ven iz škatel, albumov, iz babičinih toplih brlogov,

da vidimo to inozemstvo predmetov, železa, sponk, zbledelih besed,

poškrobljenih časnikarskih vzklikov, v nebo vzletelih knjig,

izrezanih objemov, blaga, v katero je všit zob snega,

ženskih nakodranih pozdravov, ki grejejo gozd,

mrzle juhe, ki plava v dlani, zastav, igel, ki se topijo pod jezikom,

zemljevidov in zastarelega pisma, katerega jezika kmalu ne bomo več znali prebrati. 

Vse jutro bi lahko izkašljevala temne pajke,

tako ljube prijatelje nespečnosti, držalce sveč,

svoja notranja bitja.

Na začetku bog ni delal razlik: človek, riba, kopriva.

Odprl je sovje oči in gledal v prozorno goro.

Zjutraj se po telesu širi temna sliva neba.

Glava se obrača okoli sonca in vpisuje svojo starost

v lesene liste.

strehe naenkrat postanejo modre

noč se je zavlekla pod snežno odejo

odgovori na vprašanja se razlivajo v temnem črnilu

na kamenju druge dežele mi počiva glava

moja ljubezen spi v sosednji sobi

kjer rastejo črna drevesa in črne ptice

nejasne in nezanesljive besede na zimzelenem listju

kmalu se bo zbudil

v kuhinji bodo sijale njegove izbuljene oči

v hladnem jeziku mulja bo izpovedal ljubezen

daljavi

plamenu, ki se prižiga in ugaša

zdaj spi, celi rane z vodo iz meha nočnih orgel

noč je malo pretiravala s črnilom

nespečni stanovalci vijejo potemnele dlani

Na dnu omare, pravzaprav pod zemljo, zraven koreninic

bukve, iz katere bo omara šele zgrajena

ležijo očetovi čevlji.

Črni, ponošeni, iz tankega usnja, dve suhi slivi

v katerih se gibljejo očetove vejice, pokajoči členki.

To so bili njegovi prvi čevlji, ki jih pomnim.

Ne, seveda, njegovi prvi čevlji.

Ni jih sezuval, bili so že vraščeni v kožo,

živi, sadni, mineralni. Poletni in zimski.

Še na pamet mu ni padlo, da bi jih zamenjal z novimi.

V omari so živeli še družina ščurkov, desetnija mravelj

in listne uši. Čevlji so bili Noetova barka za male hišne vsiljivce;

prenašali so jih iz enega dne v drugega.

Nekega dne mati prime čevlje za njihova zelo delikatna ušesa

in jih vrže ven.

Oče ni nasprotoval, ampak je kupil nove, navadne moške čevlje.

Črni, prvi čevlji, z navitimi ušesi, so brez občutka poraza

odšli v gozd. Prav kakor je oče

leta in leta napovedoval: dovolj imam vsega, odšel bom v gozd.

Postali so zemlja, drevesce, morda celo grm z grenkimi plodovi.

Čevlji, v katerih so rasle očetove hčerke

in številni drugi objestni stavki. 

Nagibam se čez ograjo trajekta.

Veter jemlje dva pramena, ki divje oblizujeta obraz.

Kapuca iz umetnega krzna je tanjša od lističa.

V tem navadnem telesu so se razbežale ptice in čebele,

medvedke z mladiči, črne liske in še neka posušena bitja.

Na palubi ni nikogar, vendar je hrup.

Hodijo osvobojeni titani, škripajo s prevelikimi kožuhi.

Na vetru so njihove brade videti krhko, kot plaz.

Pod palubo, pod stebrom, dva pijeta kavo.

Še sem napol tam, prazna skodelica z nekaj kapljicami mrzlega espressa.

Moj dah, dar govora in giba, milost, še so napol tam.

Eden od njiju si je slekel plašč. Na njegovem čelu je vroč madež.

Odšla sem, da bi videla, kaj poreče  odsev v morju,

ali je dovolj, da se samo malo odmaknem

ali te bo pena vendarle razbila ob lastne kosti. 

ko pišem na tej napravi

se delo udarjanja po črkah ne razlikuje zelo

od vzpenjanja na kako zimsko planino

s palico in dobro opremo

kockaste črke so kot neosvojljive pečine

pišem v rokavicah iz grobe volne

nos imam rdeč kot tibetanska kmetičica

tla, na katerih so te steptane črke,

pa so črna od trdote

čeprav je malo možnosti da se bom povzpela

ustavila se bom pri prvi kolibi

iz katere se od vsepovsod vrtinči dim

spočila si bom ob črnem napitku iz samovara

in bom šla naprej po ledenih goltnikih

ki se navadno, tam pri vrhu, združujejo

v belo smrt 

Ptice so bile najprej nežive, zlate.

Oči so jim nato po pošti prispele iz morskih globin,

perje je iz svoje blazine poslal bog,

kljun je iz trnja, iz gozda

Rodile so se neke zore iz mraka

v temnomodrem telesu iz rose

in našle domovanje v človekovem čelu

Prvega dne je imel na sebi železen oklep za letenje.

Pod oklepom je bil kup mehkega perja, vsaka beseda v njegovih ustih

pa je imela par bodic, kljun ali dirigentsko iglo.

Odprla sem njegova usta in vse besede previdno položila na klubsko mizico.

Ošilila sem nekoliko opešane kljune in mu jih vrnila.

Vse to je minilo v molku, prvih nekaj let.

Z mizice, na kateri so bile razstavljene njegove besede,

je teklo višnjevo žganje. Sklanjala sva se pod mizo, da bi ga oblizala,

in se gledala, ne da bi trenila, saj bo kmalu vsega konec.

Bile so zime, vse po vrsti bele, v čevljih so prihajale na nadstropje.

Bili so svatje, krošnje, lesene postelje, njihove skrbi in železniške postaje.

Njegov oklep je skrival velikanski stroj, ki je spuščal

globoke zvoke pod zemljo. Njegove silne ptice, barke, klice muh,

lesnate etude, patetične sonate so korakale pred nama po nočnih cestah.

Ko se je vse končalo, me je razglasil za bližnjo.

Pospravil je vse oči v predale in pustil samo en zanesljiv par.

Nosim ga s sabo v mesta, stolpe, v bolezen in zgodnji svit,

zanesljiv par glavic planinskih rož. 

Potniki previdno sedajo

na klopi iz skaja in odlagajo plašče barve robide in suhe trave

Vlak se opoteka v noč kot slep pastir

V kupeju šviga iz kotov mrak, ki se hrani z brezvoljnostjo

Kmalu, čez pol ure, bomo vsi skupaj prilepili obraze na okna

prežeti s čudno vero

da ob vlaku, skozi brezimen gozd

spremljajoč naše občutke, hrepenenja, tečejo srne, divje ptice

in bitja, ki se budijo iz dreves

Na znak dirigenta, izmučene od dirke prikazni,

glave omahnejo v sen

Mehka in črna ravan

dobiva izbokline na katerih cvetijo

nočna električna mesta.

Letovali smo v vasi, kjer iz zidov vznikajo žajbelj,

človeški prsti, vinska trta in mačji repi.

Ribe so nanizane pod okni.

Z njih kaplja mesečina na glave tistih, ki blodijo,

na kamnite plošče.

In spet je sonce! Makovi lističi podrhtevajo za hribom, nebo se suši,

spet postaja kamnita plošča, enigma, ki jo rešujejo stari.

Okoli poldneva, ko se od razbeljenosti razprejo glave,

pada sonce v morje, sonce, v katero je zdaj mogoče gledati.

Vzpenjam se na pečino.

Spodaj ljudje-mravlje, ljudje-krušne drobtinice.

Premožni turisti kot botanični eksponati, gibljive bilke

razuma.

In spet je večer! Vas se je skrčila v kroglo.

Trave so se upognile, uvihale v nevidna usta hiš.

Drobimo suhe drobtinice večerne negotovosti,

saj ni ne sonca ne meseca, vsaka sled življenja

je prenesena na drugo poloblo. 

Po parku Herăstrău se sprehaja Smrt

čudovitega, razuzdanega duha

bela, svečana

Odprto nebo se razteza

 v globoko preteklost

Sedim na klopi, objeta s šibjem

Hrbtenica, v mladosti odtrgan pecelj

Glasovi pojenjujejo

Ptice se vkopavajo v zemljo

Jezero za mojim hrbtom gosta čorba iz alg

Manjše je telo, lažje gre skozi

šivankino uho

Sestavila sem grobno skrivnost

da včasih, skrivaj, odidem živet v drugo državo

v tuji kuhinji lupim česen in kuham kavo

hodim do samostana in prižgem svečo

za plotom shod bréz v gluhem jeziku

obraz se podvaja v ogledalu

okrogel in žalosten se prevleče z zlatim petjem

ponoči zapuščam telo, prste, slačim skorjo

v mrzli spalnici naju veter prekriva z dolgo brado

zjutraj sem mlado drevo, posajeno pred hišo

gola kost, iz katere nastaja dan

prikazal se je sredi kamnitih stopnic

v beli srajci iz lilij

s prsti, dvakrat daljšimi od mojih, je segel v žepek

mi dal papir s pesmijo

pobegnil sem od tebe, pravi pesem, da bi prišel k tebi

potem sva pobegnila od ljudi

v skromni kavarni sva naročila temno pivo

njegov govor se je zapisoval na pergament, nepopisno pomemben

            za zgodovino človeštva

kdo sem bila jaz? spremenjena v uho

v reko ki je v lastnem trebuhu lovila neznane ribe

svetleče motive, zapredene v zapleten govor

kdo je bil on? svečana puščavska ptica

ki sem ji v škatli predala svoje ustnice, ramena

drug proti drugemu sva hodila ob jezeru

nad vodo, zeleno od utrujenosti in modro od napete tišine,

pa so razpeli pločevinastega okostnjaka

kot izjemno sistematično resnico 

V Minneapolisu je ura točno šest popoldne.

V dvorani za osumljence jaz in zajetna črnka.

Ona vnaša v ZDA »hrano, kače in insekte«.

Jaz pa sem revno dekle, godno za možitev.

Gospod Kai me gleda izpod čela v oči.

Odpira mojo torbo, polno dote.

V njej se beli sumljiv rokopis.

Hoče vedeti, kaj mi bo dvesto listov papirja, natipkanih v čudnem jeziku.

To je fascinantna rekonstrukcija življenja

Našega Odrešenika, rečem sama pri sebi.

Drhtim, se znojim.

Sprejemam vlogo neveste-terorista.

Čez eno uro odklenejo vrata.

Povsod vonj po palmovem olju.

Stopala se do gležnjev udirajo v letališki tapisom.

Odmetavam železne proteze iz domovine in

tonem v rožnato milost.

Na začetku teka so misli glinene, mokre. Nato, posušene od hitrega diha, razpadejo v

nekaj, npr. v durov fugato, ki teka zadaj, poleg, in izgine.

Tekači se kot mravlje razgomazijo po trebuhu gozda, polzijo mu ob nogah in preskakujejo vdolbine med prsti.

Gozd se v snu prestavlja, počasi, skozi stoletja, ker ga sredi starodavne noči žgečka leseno jedro.

Zimsko jutro je njegova najljubša knjiga, ki jo odpira s prvim snegom, na prvi beli strani.

Namesto naslova so na njej drobno odtisnjeni ljudje, zgodnje ptice.

Poleti, ko drevesa pojejo iz korenin in z listjem prenašajo idejo pticam in žuželkam, ki so dotlej živele v kolibah abecede, pa se gozd umakne v meništvo, globoko pod skorjo.

Tekači ga ne morejo najti v mislih in tako, oslepeli od diha,

dirjajo skozi puščavo, suho strugo, opustelo pokrajino.

Ne vedo, da je gozd že bil v njih in da se je za nekaj časa zadržal v njihovih stopalih in dlaneh, v vratu pa dvignil svojo zastavo.

V pljučih so se naselile sinice, v sklepih pa šelesti listje črne jelše.

Tekači letijo že kot race, krilijo z rokami s skrajnimi močmi

in nato zletijo iz gozda kot neslišna eksplozija,

iz knjige, ki jih je napisala, skočijo ven nedotaknjeni.