Titu in Metki
Sladkobni dim me opijanja,
zlate črke se svetijo v pepelniku,
njena rdečica, slovo omamnega dežja,
skozi žametne zavese, v trepalnice ujeti žarki,
nihče ne vstopa, vrata so zapahnjena s prisego.
Raznežena samota,
upihnjene karte papirnatega stolpa,
pričarana usoda, igra je svobode in prekletstva,
vsaka misel je lahko lažniva, vsaka pesem izdajalska.
Slišim milozvočno glasbo,
šepetanje knjige,
gorim v preizkušnji molka, budno vpijam govoreče zublje,
oblike reči menjavajo pomene,
mogoče pipa kadi mene,
mogoče se je vse že dogodilo …
in le ponavljam vprašanje, ker nisem razumel odgovora.