Andraž Polič

Titu in Metki
Sladkobni dim me opijanja,
zlate črke se svetijo v pepelniku,
njena rdečica, slovo omamnega dežja,
skozi žametne zavese, v trepalnice ujeti žarki,
nihče ne vstopa, vrata so zapahnjena s prisego.
Raznežena samota,
upihnjene karte papirnatega stolpa,
pričarana usoda, igra je svobode in prekletstva,
vsaka misel je lahko lažniva, vsaka pesem izdajalska.
Slišim milozvočno glasbo,
šepetanje knjige,
gorim v preizkušnji molka, budno vpijam govoreče zublje,
oblike reči menjavajo pomene,
mogoče pipa kadi mene,
mogoče se je vse že dogodilo …
in le ponavljam vprašanje, ker nisem razumel odgovora.

Začelo se je, tokrat zares,
vesolje je skopnelo v dotik,
deveta simfonija buči ob morske skale,
peni se valovje v poljub.
Gledava še nerojeni dan, čakava obljubo sonca:
ladjo, stkano iz svetlobe, kjer bova prepletla prste
in se razblinila v žarek.
Nekje na vrhu gore spi krilati deček,
skozi tanke veke bova obsijala sanje
in njegovo prebujenje bo dihnilo pomlad.
Začelo se je, tokrat zares,
zato se smejeva kot bisera v školjki,
pregloboko za ugrabljeni lesket.
Ničesar nama ni potrebno razumeti,
sva kot kaplja, ki je hkrati dež in ocean,
sva kot jutro, ki še sanja.
In če naju kje uzre osamljeni popotnik,
sva njegova čudna slutnja nekoč že videnega:
Babičina kava? Glas očeta? Materina roka?
Vesolje je skopnelo v dotik, tokrat zares.

Miha
S knjigo v roki je odšel na rob vasi,
nad pečine, ki jih val razjeda,
iskat skalo, prepojeno s časom, zarjo oznanjenja,
gnezda lastovic,
pajčevino na pozabljenem razpelu.
Molče je čakal in tipal hrapave platnice,
beseda popotnica je utripala kot slutnja,
v tej pozornosti dotika se je slišala molitev prvega človeka.
Telo mu je okamnelo,
ničesar mu ni bilo potrebno brati.
Šele kasneje,
ko je obsedel za mizo in poniknil v trepetliko sveče,
je zaznal sijoče črke knjige,
kar slutil je, je zaživelo v neizbežnost,
njegova zgodba se je že spisala.

Ona:
Tisto noč sem bila drugačna,
gledala sem te s pogledom Eve.
Okušala sva mlado vino,
dihala vonjave indijanskega poletja,
v skriti konobi, kjer so prepevale olive,
sva cedila sline in se ljubila na lesenem šanku.
Tisto noč si me komaj prepoznal,
oblekla sem usnjene hlače, krila rdečega flaminga
in deviško svilo.
Imela sem tišino za besede,
razumela sem tvoj molk.
Tisto noč te ni bilo strah,
na mojih dlaneh si našel pozabljeno bližino,
moje prsi so ti dale piti,
pojedel si mi vročo šminko
in se naselil v maziljeni brlog.
Bila sem žuboreči čebelnjak,
zvabila sem te v čudežne vrtove,
menjavala obraze haremskih deklet,
in tisto noč
si mi vse verjel.
On:
Je včasih lepo,
ko se vračam iz kina
in na vogalu stare hiše
prižgem cigareto.

Nataši
Ti si brez imena
četudi te lahko izgovorim vsak čas.
Ko zapuščam morje
in mirim majava tla
si sol na moji koži.
Ti si ona in si on
zaobljubljena in prepuščena.
Z menoj si v nočeh strahov
da prebujaš me v uslišano molitev.
Ko se srečava sva eno
ob slovesu veter in oblak.
Ti si cesta
ki vodi do neizrečenih želja
ključ domačih vrat
knjiga peska in spominov.
Ko te objamem
je vsaka misel utrip srca.
In ves svet je najina družina
ko za mizo jemo vsi
ki delimo si ljubezen: jaz in ti.