Andrej Rozman Roza

Na en vroč dan v avgustu

lepa Vida v Trst je šla

po plenice za otroka

in tablete za moža.

In ko je vse to kupila,

si je v parku odpočila.

Tam naenkrat k njeni klopi

temnopolti mož pristopi.

V čedni obleki in s kravato

s sponko diamantno zlato

reče Vidi: “Dovolite,

da, medtem ko tu sedite,

vam predstavim naš program

prekomorskih potovanj.”

“Oprostite, ampak žal

imam že tu preveč težav,”

dahne Vida. Mož pa gleda

temne podočnjake in bleda

lica trudne lepotice,

ki ob sebi ima plenice.

“Če omenjene težave

zgolj finančne so narave,

dobro službo imam za vas,”

sliši Vida tujčev glas.

“Če pokaže peiskava,

da ste v zasnovi zdrava,

v vam neznanem tujem svetu

z lastnim mlekom v enem letu

se tako obogatite,

da še lep čas s tem živite.

Imate hrano in svojo sobo

ter vso nujno garderobo,

da, če to bi si želela,

plača bo ostala cela

in jo boste kje vezala

ali pa domov poslala.”

Vida nič ne premišljuje.

Ker doma je vedno huje -

dete joče noč in dan,

mož brez službe in bolan,

je ostal še brez podpore,

ona tega več ne zmore -

in se hipoma odloči.

Le do bližnje pošte skoči,

da plenice in zdravila

bosta jutri že dobila.