Dostena Anguelova-Lavergne

1
Naj poezija hodi kot da ne ve nič
o hoji še manj pa o »kot da«
ne more se pritoževati
nad ranjenimi stopali
nad lakastimi čevlji
ne more leteti
ne more padati
vse bolj hiti in stiska med zobmi železno
matematiko otroštva, nekdo jo je baje
videl da si po cesti popeva
in nosi temna očala
in ti pade na pamet, da je metafora obleka
iz tila, zdaj taka, zdaj drugačna
zafrkavaš jo, tleskaš s prsti
razpredaš rdečo nit
ampak ona ne mara govoriti z neznanci
gleda skozi tebe, v očeh pa
se ji izleže žalostno mesto
z mostovi
kot ...

2
Mama,
videla sem pesnike, ki grejo skozi stene
plačajo na izhodu in ne vprašajo za ceno
nočem postati taka kot oni
živeti z raztrganim
telesom med stenami
saj nimam niti jezika da bi ga zastavila
videla sem jih, živijo v neki vasi
tako resnični, da se ti naježi koža,
jaz pa sem otrok in sanjam, da bom postala pesnica,
ko bom zrasla
med stenami neke pesmi
je nekaj brezbožnega – njihova srbečica
nekaj vulgarnega – njihova bela koža
od grafitov okrvavljene proge
pisal ponoči naskrivaj
zasledujejo mrtve in tehtajo
besedo za besedo
kakor da bi zmanjkovalo moke
bodo končno razbili steno,
če zadržijo dih? nočem
postati pesnica, jaz sem otrok
in sanjam, da bom postala pesnica
ko bom zrasla pisati
je isto kot reči »ljubim te«
se znebiti viška
poskus, neuspešen, pomiriti se.

3
... poezija je kot slovaška pesmica
o hudobni Katerinki
ki je v Donavi utopila svojega devetega otroka
o lepi Suzanki, ki so jo pojedli lastni bratje
kot bela srna v gozdu
obraz, zgubljen v prerijah
magije toliko ljudstev
kot vzbrstelo morje
na obrazu matere ...

4
Na začetku mi je pisanje primezelo kot smola, po kanalih, po zarezi na lubju, potem
sem pisala, ko sem pospravljala posteljo v osamljeni sobi, pri tridesetih pa ne
morem več dihati kot prej, nasmejana ali objokana pred ogledalom, in prime me, da
bi zgrabila kovčke, da bi zgrabila pero za roge in bi pisala, pisala ...
o ljudstvih in njihovih razcvetelih koreninah, oblitih s krvjo, zapisovala besede, ki
izginjajo: sinj, čarodej ...
da bi pisala o odhodu duš iz Auschwitza, Beograda in Kane, o tem, kako se naučiti
spet jesti, plesati, ljubiti se... in ker mi to še zmeraj ne gre od rok, ker sem še zmeraj
slaba strelka, si ne upam verjeti, da Ga ne bi izdala.

5
Rekli so mi: poezija ni mačji kašelj
niso mi pa vsega povedali
in sem se prijavila kot prostovoljka
v vojski, ne da bi posumila,
da me mobilizirajo za tretjo svetovno.

 Iz bolgarščine prevedla Eva Šprager.

Nekega dne se bodo laži bleščale
kot poteptani maki
in ne bodo več laži
samo poteptani maki se bodo bleščali.
Pij njihovo roso in takrat se me boš spomnil
z rdečo ogrlico bom prišla za veliko noč
in ne bom več bleda
s toliko nezaraščenimi barvami
in neki val pod pazduho
kako te je nosil po njeni votlini
ljubezen surfa ježi se
nežno perje v bližini telesa
zvečer ko ugaša krvoločni pogled dreves
ko ugašajo sekire pobarvane rdeče
se med prsti zgladi sonce
kapljica
spoznal me boš ker bodo tisti večer vsi večerjali skupaj
vsak zagledan v rano
sončni zahod valolom
valovi visoki kot padanje v sanjah
razrahljal boš vozel takrat bom izpila
trenutek pred potopom
môli da bi ta trenutek trajal
kolikor traja luna
da bi spoznala preproste vhode in poti
od moje do tvoje hiše
da bi bila tvoja zgodba nit
da bi se sukala da bi kipelo sozvezdje

kot tvoje pesmi tisto noč
da bi bila s tabo
kot ogenj z lesom
samo dokler traja prvi poljub
ne bova zdržala
jokali bodo vsi, ki večerjajo okoli,
in oči se jim bodo polnile z visokimi valovi
Takrat ti bom rekla: »Poglej kakšen azur in belino je danes naplavilo morje.«

Iz bolgarščine prevedla Eva Šprager.

V tisti sobi, polni žensk: njegova mati njegova žena njegove matere njegove žene,
v haremu z limonovo rumenimi stenami in belimi rutami na glavah
dokler se jim telesa ne skvasijo
od mrtvih je vstajal v njihovih srcih, v njihovem têstu in v vsakem hlipanju med solzami
zacvetel je Oni s ciklamnim vencem
– spomni se rože na z apnom pobeljenem zidu na Serifosu.
Oh, izpijte vino pogoltnite črno seme zgnetite žarenje iztrgajte
sonce nanizajte na ogrlico njegovo seme mahajte pred kólom s krvavo rjuho
sončnega zahoda dekleta naj zajokajo, matere.
Oh, kako izbuljene oči ima petelin, oslepel je prejšnjo pomlad.
In še zmeraj se trudi, ubožec, uzreti nož.
Oh, zakaj je trava tako zelena ...
... naj ostanem z ženskami na nebu naj obrišem v njihova bela oblačila svoja usta
poškropljena
z malinami.

Iz bolgarščine prevedla Eva Šprager.

Prišel je s torbo, polno megle. Perje je pokrivalo njegov obraz vse do oči.
»Ptica ali starec,« bi rekli ljudje, toda bil je moški.
Ko sem ga poljubila, mu je perje začelo drseti z obraza, kot drsi sneg s planinskih
vrhov. V njegove doline so omahovale erotične misli in viseli sta dve modri jezeri :
eno nižje od drugega. Prepozno je bilo, da bi se uprla njegovi želji, da bi skril svoj
obraz v mojega. Poljubljal me je.
Potem je ostal in me čakal pri vratih, potem ko sem jaz vstopila v kinodvorano v
neki koči. Zbudila sem se in hotela pogledati, kako lep je, se vrniti in ga pogledati
od vrat ... in videla sem lepoto – zasledovali sta jo ptica in starec, videla sem lepoto,
po kateri so rasli ptice in starci.

Iz bolgarščine prevedla Eva Šprager.