vidiš jih z vlaka
ko fusnote okoliških blokov:
rušljive lope majo krôve z razsutih vrat
pa pločevinaste zidove
kredence in nočne omarce namest okenskih okvirov
strešnikaste prehode
ograje so vse samo žičnate ne
edino vrtovi služijo ko vrtovi.
Vsevkup te reči nasnujejo mesto,
da zdi se ko sanjski privid,
kjer pomešajo se puzle
nam znanega sveta
in se naključno spet zložé.
Neobljudena in prosta, vsaj
za vikende - to je dežela,
kakršno Milančani živé:
karikatura podeželja, pa še ljudi,
ki so hoteli, da je tako.
Nihče ne ve kako,
a tudi davi se je zmuznila noter
medena svetloba
in po kapljah oblila sobo.
Kar mi pride na misel -
góst pelod zvezd ponoči,
grozdi galaksij, ko čebele,
ki roje skoz ničnost -
ne pomaga razumet;
v grenkih ustih, ko se zbujam,
čutim vprašanje,
tudi sam z medom oblit.
Nocoj najbrž krščujejo novo zvezdo,
ti zvezdogledi, ki pozorno motrijo nebo,
ko da iščejo vodo v vodi, zrcalo v zrcalu,
za tem svetom skriti svet;
še onkraj svetlobe tiste zvezdne hčere
brskajo, od kod izvira, kaj jo poraja.
In če tako v teminah duha
ugledamo karkol nedoumljivega,
brž rečemo: voda, punca, cvet,
tud za vse tisto, česar se ne da krstit,
kar je preširno za imena -
bolečina, mir, bolečina.
Tud rabelj si kdaj oddahne.
Zvečer, recimo, potarna ženi,
da vrv ni dovolj gladko drsela,
da so za pol ure odklopli tok;
potem se umiri, poigra s psom,
zalije rože in obesi kakšno sliko
(ponavadi tihožitje), a če zadrema
na fotelju, koj poskoči ko vzmet.
Konc koncev ga obiščejo ko dohtarja:
vsak zase, na čistem, odmaknenem kraju,
ki se zdi ko soba za operacije,
in on ma zdravilo za vsako bol.
Mogoče ma celo kaj prjatlov,
al pa stiska prjazne, nepoučene roke,
mogoče prhaja z vrta s svinskimi rokami
in ne najde prave žajfe.
Če ga ne slišjo, se sosedom
zdi "zdej spančka"; ampak počitek
je že rahlo predolg, in šipe
se kdaj zatresejo ob preletih letal.
Nocoj je luna ko znamka …
Slabó prleplena, postran ležeča
poštna znamka nikdar oddanga pisma,
v naglici zataknenga med šipo in nebo -
prepozno je, da bi ga odposlal.
Take misli te preplavlajo, ko v samoti,
tisoč kilometrov stran, sediš v gneči
vaške krčme, glasovi pa se mešajo
v tebi ko pisma iz zablodele
poštne vreče; tvoj glas se meša
z drugimi ko pismo, oddano
v napačen nabiralnik;
daleč sva, zato nikol ne pride,
kamor bi želel:
ker se tud to noč ni nič spustilo z neba,
a rad bi bil poln tebe, prav do roba,
ko nabiralnik za božiča,
poln želja neizpolnljivih,
poln tjavdan izrečenih besed,
tistega, kar se spomniš enkrat na leto,
računov za plin, popizdevanj
pa otročjih in ljubečih misli.
iz italijanščine prevedel Tadej Cergol
ca sa vedan dul trenu
hinn un cument ai palazuni in gir:
i casett g'hann ul tecc faj da port strasc
i mür da lamera
i finestar da tocch da cardénz e cifón
i stravej da copp
la cinta da tüsscoss föa che da red
e 'l giarden faj da giarden.
Qui pruprieta, insema, hin 'na cita
inventâ cumé in d'un sogn,
du che 'l mond ca cugnossum
al vegn scurlatâ sü
e pö mittüü insema a casasc.
Cun li gent dumâ in dul temp libar
chela cita chi l'é a campagna
cum' a la vedan i milanes:
una caricadüra daa campagna
e anca da quej ca l'hann pensâ.
Nissön la sa
'ma l'ha faj a rivâ chi anca stamatina
ul mel da lüs
ca l'é dre pian pianen a impieni a stanza.
Quel ca ma vegn in ment -
i stell spess 'me poline da nott
o i grapej da stelâ mügiâ
temé av in sül nient -
al vüta pocch a capi;
e 'l mâr in bocca in dul dissedass
l'é una dumanda adess
ch'ul mel al m'ha impienî anca mi.
Incö avran batezâ un'oltra stela
i astronumi ch'ai cercan cun pascienza
'me cerca acqua dentar l'acqua, di specc in d'un specc
ul mond scundüü dentar dul mond
e dre qui lüs tusann
gh'é da spess nanca pü quej ch'i ha miss al mond.
Insci nön, se in dul scür daa cuscienza
vedum quajcóss ch'eum capî no
a disum: acqua tusa fiur
anca par quell ca sa pó no bateza dal tütt
parché l'é tropp grand par un nomm -
dulur pâs dulur.
Anch ul boja al g'ha i so urett da respir:
l'é vera, al barbotta cun la mie
ch'ul gropp al scurea menga pulidu,
c'hann tirâ via curent par 'na mez'ura
ma pö 'l sa cüéta, al giüga cul can,
ga da da bé ai piant e 'l taca sü 'n quadar
(natür mort specialment) ma 'l salta sü
da culp sa 'l s'é supî 'n sü 'na cadrega.
In fond, vann den' da lü 'me dal dutur:
da par lur, in d'un sitt riservâ, nett
ch'al parariss 'na sala uperatoria
e lü 'l g'ha la cüra par tütt i mâ.
Magari 'l gh'avara anca 'n quaj amis
o 'l streng di man cerús ch'ai sann nagótt
o 'l vegn sü dul giarden cunt i man brütt
e l'ha munan' da trua ul saón giüst.
Quan' la sentan menga, i visen da ca
i pensan, "al s'é pisucâ", ma l'é longh,
tropp longh ul dopudisnâ e i finestar
ogni tant i treman pa' j aparecchi.
Stasira la lüna la par un bull...
la par un bull tacâ sü 'n pu stort
e rüsgnâ in sü 'na lettera mai imbüsâ,
tacâ sü da pressa in sül vedar e 'n ciel
tropp longh par imbüsall.
Te pensat insci setâ gió da par ti
a milla chilometri da chi in d'un bacalén
s'ciüsâ da gent, e i so vus sa mes'cian
den' da ti 'me di letter in d'un sacch da pustén
ca l'é 'ndaj perdüü; e la to vus
la sa mes'cia a j ol tamé 'na lettera imbüsâ
in d'una büsa menga giüsta
parché 'tan ca semm luntan la rivara
no du te vörat ti:
parché dul ciel gh'é rüâ gió nagótt nanca stanott
ma mi vöri impieniss da ti fin' a s'ciupa
temé Natâl un sacch daa posta
pien da robb impussibil ca sa vör
pien da robb ca sa dis insci par di
da robb ca vegn in ment 'na völta l'ann
da cönt dul metano e di incazadür
e resuna da fiö e d'amur.
