čuden besedni red
v redu žerjavov Popolnoma neuporabne
izhodiščne točke le čutenje
čutenje: Narazen je dejala So že
bili nato sva nevedna izgubila glavo kot
netopirja v prepolni podzemni postaji Pridi
z mano vse drugo sva že našla; Velika
umetnost rada opušča nekatere svete resnice: tebi
bom poklonila darilo stoletja prosto korito v hlevu
Otrok moj!
Moj nadomestni Gospod!
Moj tabu!
Ko boš truden pojdi z mano in spet te bom začela
od začetka
Lastila si je šestindvajset poletij moža
in srebrn tamburin Prosila me je
naj to napišem kot se le da preprosto:
njena pokornost zemlji in rojevanje
katakombam kjer ljubezen frftota svobodno
njena želja da bi na srčni strani videla
vsaj eno senco s človeškim
obrazom večnosti a nihče še nikoli ni
bil tam Njena nočna preobrazba
v grško vazo nato sesutje in dvig tožbe
v Nebesa kot majhen Bog ki je dobil uhane
rada bi da bi se srečal z zverjo
ki je vstala iz morja sedmeroglava:
rdeče ustnice črne oči in pečat
namesto srca In izguba spomina
in tolkač je razvil vonj po borovcih
da bi potlačil notranje trganje: vzleti!
izgini v radosti! v resnici upa
da ni upanja na ljubezen Tako
stoji tam nekje Tako
preprosto je to
iz angleščine prevedel Janko Lozar
Savada vardu kartiba
dzervju kasi Nekur nederigi
atsperšanas punkti Tikai
jutas jutas: Savrup vina teica Tur mes jau
bijam un velak nezina zaudejam pratu ka
divi siksparni parpildita metro stacija Nac man
lidzi Visu parejo mes esam atraduši:
Liela maksla
nozime izlaist kadu evangeliju: Es tev
davašu gadsimtu brivu siliti kuti
Mans berns!
Mans pietaupitais Kungs!
Mans tabu!!!
Kad tu piekusisi nac man lidzi un es tevi sakšu
velreiz
Vinai bija divdesmit seši gadi virs un sudraba
tamburins Vina ludz lai es to izdaru
cik iespejams vienkarši: ka vina atdevas
zemei un dzemdeja katakombas kuras brivi
lidinas milestiba vinas alkas ieraudzit
sirdsmale kaut vienu vienigu cilvecisku
seju Bet neviens nekad tur nav bijis Ka
vina naktis parvertas grieku vaze tad
saplisa un vinas gaudas kapa augšup ka mazi
Dieva doti auskarini
Vina velas lai es sveicu to zveru
kas izkapa no juras ar septinam galvam:
sarkanas lupas melnas acis un ziegelis
sirds vieta Un atminas zudums
un piesta no skuju smar am ar ko apspiest
iekšejo asarošanu: pacelies gaisos!
izzudi prieka! Patiesiba vina cer
ka nav nekadu ceribu milet Ta vina
stav kaut kur Tas ir tik
vienkarši
