Edward Pasewicz

Če bi mogel, bi te prevedel
ali pa te na novo napisal v lastnem jeziku.
Za debelim steklom sta najini postavi videti kot debeli,
iz papirja izrezani lutki.
Mnogo več se mi dogaja, kot se to vidi,
opazujem svet za sosednjimi mizami -
vidim čednega študenta in trebušastega vojaka in
dve lezbijki, od katerih eno poznam
iz otroštva - ti pa opazuješ nas.
Si debela siva klobasa z izbuljenimi očmi,
ves čas se z ustno odprtino
pričvrščuješ na steklo in pomikaš navzdol.
In nič ni bolj pomembno kot to.
Čeprav je tuje, tuje, tuje.
Tega sploh ni mogoče ponoviti.
Trebušasti vojak bo kmalu zaspal
in podlegel ranam v bližini Sarajeva, ker
ga bo ranil novoletni ognjemet,
študent bo razpravljal z natakarjem in
dve lezbijki, od katerih eno poznam,
bosta objeti zaspali na zofi.

iz poljščine prevedel Klemen Pisk

V “Brass Railu” (Minneapolis)
sedim jaz, moderni Faust.
Blesk luči mi slepi oči in počutim
se kot poteptana marjetica. V
preostanek pijače v kozarcu namakam ustnice in
razmišljam, kako bi bilo, ko bi me v usta
pičil škorpijon ali kakšna druga
golazen. Luske po telesu, preobrazba
ali počasno umiranje z
iznakaženim obrazom. Alkohol
razkužuje, odpušča in je kot duhovnik,
ki se igra s štolo, ko jo ovija
okoli kazalca.
Oh, ko bi lahko že enkrat nehal blebetati
in mrmrati, ko bi lahko nehal
posvečati pozornost rasnim nemirom,
gubam in vsej tej zmedi,
ki jih tako rad goltaš vase
skupaj z ledom, ki povečuje strah.
Najbolj vroča ženska miga z ritjo,
zmrduješ se nad njo, ker veš, da je to smrt.

iz poljščine prevedel Klemen Pisk

Precej arktično je to popoldne,
želeli bi si skrivnosti, toda na vrsti je lupljenje krompirja.
Treba je kuhati, celo skrivnosti je treba kuhati.
Hrepenenje je samo vrtiljak, piščanec
je skrivnost telesa. Ljubka si, ko me zasačiš
z nožem, ki visi nad čebrom,
včasih sem zmožen jokati. Pošasti hodijo
mimo naše hiše in šklepetajo z zobmi.
Zelo žensko je to šklepetanje.
Zelo plešoča je ta hoja.

iz poljščine prevedel Klemen Pisk

Zapisujem si dogodke,
zime so neke vrste slapovi
in to ne zveni nesmiselno.
Tatovi so kot
nepremičen ribnik, v katerem
izginjajo predmeti. Toda besede
so tako slabe kot oni,
zastirajo naju in na zadnji postaji
ti moram odgovoriti:
ničesar nimam, izginilo je.
Greva k tej hiši,
ki je bila zgrajena na kraju, kjer je vrt.
Spomnim se vetra, ki
je upogibal veje, nekje sem si zabeležil
ta veter in zdaj se v moje misli zapleta
drgetajoča vejica leske,
ziblje se kot omamljena jegulja.
Veje namesto tal,
krošnja namesto stropa, spalnica,
polna mrzlih in vlažnih listov.
Tu je zdaj prazno, hiša je izgubila zobe,
dlesni so se omehčale in mišice drgetajo,
rosa se spušča na nezdravo kožo.
Linolej izgublja lesk in
se prebuja ponoči, ko se krči in poka.
Okolica je slaba in slabi so uradi,
slabo je vreme in slabo so izbrane besede, da bi

lahko z njimi opisala to stanje - krik orla,
ki ga je posnel ornitolog, njegov
glas je kot ivje.
Imam suh jezik in nočem
drdrati molitev. Še do vratc
ne dospeva, ko
spremeniva načrt. Bolje je ostati
tukaj. In gledati, kako na sosednji
parceli kopljejo temelje.

iz poljščine prevedel Klemen Pisk

Lapuhov list, ki spiš med tračnicami,
ali me boš obsojal
in kdaj se bodo od tebe nemo odbili
glasovi mimoidočih?
Če bi se na lepem dvignil, bi lahko povsem
prekril to streho nad postajališčem na Kornicki,
kjer čakam šestico in si izmišljujem, kaj
bom rekel šefu, ko me bo vprašal, zakaj
sem tako pozen.
Lahko bi me ovil kot cigaro,
jaz pa bi počakal, da mine napad megle,
in ta hlad, ki se povečuje in poraja
dvome, se ne bi nikoli končal.
Lahko bi tudi (resno mislim) postal
čudodelno zelišče, ki bi po zaužitju
vzbujalo občutek breztelesnosti.
Toda ti si hrapav in rumeniš
na več mestih hkrati.
Še nekaj
dni in ne bom te več videl tukaj; sanjske sani
bodo drsele navzdol,
otroci pa bodo valili kepe snega navzgor po pobočju,
vstopil bom na neki drugi postaji.

iz poljščine prevedel Klemen Pisk