S skupinico Slovencev
in še enim italijanskim parom
se tudi midva spuščava po strmih
stezah in spolzkih betonskih stopnicah,
v to temno in starodavno kraljestvo,
med kanjone in soteske, ki jih je ustvarila Reka
v teku geoloških dob.
Midva, z najino kratko zgodovino,
ki naju že pritiska k tlom, skoraj, včasih,
greva mimo mogočnih stalagmitov,
starih dvesto petdeset tisoč let, in pomisliva,
da naju od želenih počitnic
loči še dolg mesec, da bova najbrž
šele čez pet let imela
končno čisto svoj domek.
Na prehodu med “jamo tišine”
in “jamo bučanja” prijazen vodnik,
ki nas spremlja, kar tako, kakor da
slučajno uperi svetilko v milimetrsko
zračno špranjo med nekim stalaktitom in nekim stalagmitom
tik pred združitvijo. Vprašam ga, kdaj, misli,
da se bo zgodil dotik:
“Čez petdeset let, mogoče nekaj manj,”
odvrne, kot bi govoril o bližnjem dogodku
na tem kraju, okamnelem
v nepredstavljivo trajanje.
Med bučanjem vode, ko stopamo
po visečem mostičku, šestdeset metrov nad tlemi,
se vprašam, kaj bom, kaj bova, ko se bo tu spodaj, v tej temi, zgodil tisti dotik;
bova, še vedno, bo morda najin
otrok, ki je komaj misel, zdaj, stopal
tule, takrat, ne vedoč, kaj so nama
pomenili, ti milimetri razmika, ne vedoč,
da sva si ga tudi tam zamišljala.
Škocjanske jame, Slovenija, 6. 7. 2002
iz italijanščine prevedla Amelia Kraigher
Insieme ad un gruppetto di sloveni
e ad un’altra coppia di italiani
scendiamo anche noi, fra sentieri
ripidi e scalini di cemento scivolosi,
dentro a questo reame oscuro e antichissimo,
fra i canyons e i crepacci creati dal Reka
nel corso di ere geologiche.
Noi, con la nostra breve storia
che gia ci pesa, quasi, a volte,
passiamo fra enormi stalagmiti
di 250.000 anni pensando
che manca ancora un lungo mese
prima delle sospirate ferie,che forse
sara solo fra cinque anni che finalmente
avremo una casa davvero nostra.
Nel passaggio fra la “grotta del silenzio”
e quella “del rumore”, la guida gentile
che ci accompagna, cosi, come in un gesto
vago illumina con la sua torcia il millimetrico
spazio d’aria fra una stalattite e una stalagmite
che stanno per unirsi. Le chiedo fra quanto
tempo creda possa avvenire il contatto:
“una cinquantina d’anni, anche meno, forse”
mi risponde, come parlando d’un evento imminente
in quel luogo monumentato in una lentezza
umanamente inimmaginabile.
Nel fragore dell’acqua, mentre passiamo
sul ponticello sospeso a sessanta metri d’altezza
mi chiedo cosa saro, cosa saremo quando qui sotto, in questo buio avverra quel contatto;
se ci saremo, ancora, o se sara quel nostro
figlio che e solo un pensiero, ora, a passare
di qui, allora, senza sapere cosa rappresentarono
per noi, quei millimetri di spazio, senza sapere
che anche li noi l’abbiamo immaginato.
6/7/02 grotte di Skocjan (Slovenia)