Kako to, da lahko pišem o vojni in to skoraj mirno?
Na primer napišem: Strelski jarek dolg
petdeset tisoč ljudi, oblikovan v prstan obrambe.
To je Sarajevo.
Preberem, in nič se mi ne zgodi.
Ali pa napišem: nepremični otroci ležijo po tleh
kot suha praprot. Rastejo pokopališča. Čedalje manj nas je.
Kako to, da lahko tudi težo vode opišem skoraj dobesedno?
Na stopnišču nebotičnika šestletni deklici
pomagam nositi karnistre. Pravi: "Oh striček!
Ko bi samo vedeli, kako je voda težka."
Lahko opišem tudi svojo nemost:
Možje brez žena. Ženske brez moških.
Pozabljeni mrtvi in živi, ki pozabljajo.
In lakota. In lakota in otroci. In lačni otroci.
Preberem, in spet se mi nič ne zgodi.
In kako to, če jutri,
če se jutri ustavi in vse smrti ožive
in to vojno stanje in vse
postane končna resnica,
kako naj potem to opišem?
Prevod: Uroš Zupan
Kako to, mogu da pišem o ratu i gotovo mirno?
Napišem na primjer: Tranšea duga
pedeset hiljada ljudi u prsten odbrane.
To je Sarajevo.
Pročitam, i ništa mi.
Ili napišem: nepomična djeca kao suha paprat
leže preko tla. Rastu groblja. Sve nas je manje.
Kako to, i teret vode mogu da opišem, gotovo doslovno?
Na stubištu solitera, djevojčici od šest godina
pomažem nositi kanistere. Kaže: "Uh, čiko!
Da samo znate kako je voda teška."
Mogu i nijemost da opišem svoju:
Muževi bez žena. Žene bez muškaraca:
Mrtvi zaboravljeni i živi što zaboravljaju.
I glad. I glad i djeca. I gladna djeca.
Pročitam, i opet ništa mi
Kako to, ako sutra,
ako stane sutra a smrti sve ožive
i ovo stane ratno i sve
postane krajnja istina,
kako to da napišem?