S težavo so me izvlekli iz maminega trebuha; na očeh sem držal roko, kot bi jih zastiral
pred svetlobo, in nisem mogel skoz, nisem mogel skoz. Stric je vsak dan obstal
pred zibko, premeril mojo glavo in rekel: »Nikoli ne bo normalne oblike.« Prav je
imel; poteze na mojem obrazu so še vedno nepravilne, a nocoj je luna prizanesljiva,
spremlja me proti domu in njena blaga svetloba spreminja moje hibe v sence.
S polja je prišel srnjak in obstal v snopu žarometov s polzastrtimi očmi, ki so žarele
kot diamanti. Zavrl sem in ustavil; minil je dolg trenutek, potem je odšel. Kot živali,
zaslepljene v pričakovanju smrti, prosim, naj nas vzame življenje: nenadno, mi pa bi
ga čakali z zatisnjenimi očmi, s pogumom, ki ga sam nisem imel niti ob rojstvu.
iz italijanščine prevedla Amelia Kraigher
Dal ventre di mia madre mi trassero a fatica, avevo una mano sugli occhi come a
coprirmi dalla luce e non passavo, non passavo. Mio zio si fermava ogni giorno
davanti alla culla, poi mi guardava la testa e diceva: ”Non prenderà mai una forma normale”.
Aveva ragione, ho ancora i lineamenti non regolari, ma stanotte c’è una luna
comprensiva che mi segue verso casa e la sua luce lieve cambia i miei difetti in ombre.
Un capriolo è uscito dai campi, è rimasto nel fascio dei fari con le pupille brillanti
come diamanti a mezz’aria. Ho frenato, mi sono fermato, dopo un secondo lunghissimo
è andato via. Come le bestie abbagliate quando aspettano la morte, così io chiedo
ci prenda la vita: di schianto e noi lì ad aspettarla ad occhi serrati, con quel coraggio
che io non ho avuto neppure nascendo.