Nekaj sveč se pase v reki zraven
skoka noči,
nekaj sveč, nosečih z gorenjem, ognju izponjuje
željo po igranju
na liste stokajočega dima,
da skaljena je mirna tišina.
Nekaj sveč teče
kot prgišče niča, ki sveti,
da ti razsvetli sence zida,
ki ponavlja tvoje padce,
ko stojiš ob njem
in se pogovarjaš z ruševinami
ter jim prtikaš razvaline, starejše
od spominov, naelektrenih
z globoko zakopanim hrepenjem,
še starejšim od pozabe,
ki ne zamudi nobene priložnosti
za lov na druge goste, prihajajoče z naplavljenega brega,
ki si šepetaje izmenjujejo datume,
ustrezne za odsotnost, ki ne kopni.
Nekaj sveč zlakotni
le, če jedo iz svojega fetišističnega telesa,
ki se po delih topi
kot božanstvo, ki žrtvuje svojih tisoč let pred rojstvom.
Nekaj sveč na pragu,
še vedno vzporednih s svojimi odmevi,
izdaja, kaj v žilah odpira okna,
katerih odgrnenih zaves se ne da zagrniti.
Še vedno drvijo kot kopita konja,
ki vodi temo k večnosti sna,
v sobi brez vsakršne beline, ki bi sledila njeni svetleči se osamelosti.
Prevod: Margit P. Alhady, Mohsen Alhady