Girgis Shoukry

Gradil je hiše
in praznine je polnil z opeko
in jih krasil z okni

in v vsaki hiši je zgradil stopnice,
ki so vodile do strehe
in potem do neba.

In ko je končal,
so prišli ljudje in napolnili praznine.
Pogosto je hodil mimo svojih hiš,
poslušal smeh in šel zadovoljen naprej.

Rekli so mu graditelj hiš,
sam sebe pa je imenoval
stvarnik življenj v sobah, iz katerih so
stopnice vodile v nebo.

Nekega večera
se je povzpel v hribe in ni videl praznine,
njegove hiše so druga drugi šepetale
o kugi, za katero ni še nihče slišal,
in domov se je vrnil žalosten in ni nič rekel.

Žena je povedala,
da je bil vročičen
in je blodil
o tem, kako stavbe rastejo hitreje od prebivalcev v
njih,
nato je naročil, naj molijo in se klanjajo vratom in
oknom.

Malo zatem
so sosedje slišali jok
in kar v pižamah stekli v njegovo hišo.
Zjutraj so zgradili veliko grobnico
in jo okrasili z okni.

1

Kamera sem,
skladišče spominov,
vse zajamem,
ničesar se ne zavedam.
Vse vojne sem ohranil,
dokler ni moj spomin postal
shramba za smodnik.
Začel sem pozabljati
podobe ljubljenih
v skodelici kave.
Pogovarjam se s sabo
in pripovedujem o davnih deželah,
ki so nekoč polnile te kraje,
nato pa minile kakor glasba.

O ljudeh, ki vsako jutro nosijo
svojo živino in svoje domove
na hrbtu
in jih zaupajo morju,
nato pa padejo iz plaščev
in za seboj puščajo
prazen zrak.

Vsak večer
zagrizem v ženske ustnice.
Slečeva hlače, previdno,
in naročiva udom, naj delajo v tišini,
da se podoba ne zamegli.

In spet si rečem,
kamera sem,
vse, kar ujamem, je prazna iluzija,
zato moji filmi navadno
zgorijo od smeha.

So stvari, s katerimi sem tesno povezan.
Verjamem, da vsakdo potrebuje stvari,
ki jih ljubi – na primer domovino –,
s katerimi obhaja vsakdanje obrede,
in jih potem zavrže,
da bi izuril duha v porazu.

Po drugi strani pa vem,
da stvari padejo in ne umrejo,
zato si včasih pustim brado in si kupim psa
in grem na določene ulice,
tja,
kjer so v koncu praznine
kava, mamina hiša,
veselje barvic
in jaz, ki zeham nad knjigami.
To se navadno zgodi,
kadar izgubim stvari.
Zjutraj je morda drugače
in poskušam spremeniti svet.

Poleg tega
sem moški, ki gre zjutraj v bife.
Sedim v poltemi,
kadim, popijem kozarec
in vprašam točaja:
zakaj se navežem na stvari,
ki jih izgubim, domovino, na primer?

Nasmehne se in prižge novo svečo,
svetuje mi, naj pazim, kolikor gre,
na čas.
Nato zapusti prizorišče
in čez mizo prečka vek,
jaz pa vesel sovražim sonce,
dvignem še en kozarec
na zdravje jutru, ki nas prevara
in ga vsako jutro izgubimo.

Dlani šepetajo,
njune noge so prepletene,
le njuni čevlji ječijo pod posteljo.

Moški poje kos kruha,
nato popije kozarec
in ženska tudi,
oči se jima smejijo v temi
in miza se trese.

Točaj je pijan
in oštir razgali čekane,
noži se postavijo na mize
in se smehljajo gostom.
Roke še kar šepetajo
in noge so v vročem objemu,
oči so zaspale
in miza je umrla od sramu.

Točaj se opoteka,
steklenica vina je prestrašena zbežala
in oštirju so izpadli čekani.

Kdo bi obrzdal noge?

Le noži razumejo položaj.

Moja hiša je velika, večja od moje ljubezni.
Dolge dni sem ostajal v njej,
hodil gor in dol
in se s sobami pogovarjal o tem.

Vsakič, ko pogledam v zid,
druge zidove zaboli,
in vsakič, ko prespim v sobi,
v sosednjih sobah slišim jok.

In ko sem se odločil, da grem,
je hiša jokala
Postala je elegantna krsta
in mi ukazala, naj v miru zaspim v njej.