tako je bilo čudno
netukajšnje
ne hladno ne toplo
da kaos ni vedel kaj bi
in je kar strmel
bil je čas
ko smo si še brisali čela
z mokrim listjem
in se oblačili v oblake
bil je čas
ko smo se talili drug v drugega
in iz prelomljenih kosti brali usodo
ne da bi verjeli vanjo
bil je čas brez doma
v katerem je bila odeja
noč in neznana ženska
potem smo slišali klic
na začetku je bil klic
kadilo je dišalo po njem
kako različni so vonji
tudi po timijanu diši
kar je pred nebom
in zemljo
in spremeni srce
klic pred vsem
rekli so
pustite
da bo ta vonj v
vaših besedah
in dejanjih
a preveč gozda je bilo v nas
preveč divjine
ko pa smo sami slišali klic
smo legli na zemljo
izdali vse svoje
umrli smo
se rodili
in ga pozabili
Sholion: klic je blagoslov trme posvetitev upora čestitka izgnanstvu pravijo da ob njem spregledaš a te v resnici zaslepi da ne vidiš nevarnosti in hodiš predrzno klic je stvar bojevnikov a zakaj množina zakaj ni stvar enega to je blazna skrivnost zlitja
strašno je gledati v oči tovarišem
iz njih sije bel užitek
ki so ga sejali njihovi dedje
in ga bodo želi njihovi sinovi
a klic je prišel od drugod
blaženo je gledati zvezde
kot zaledenele iskre so
in poslušati šumenje dreves
obsojenih na vnebohod
kako celo noč molijo
dvignjenih rok
kot v nemi bolečini
a klic je prišel od drugod
lepo je biti
kako noč brez ženske
da ti trave zrak in lubje
postanejo telo
mehko bolj od svile
in jih vonjaš gneteš in motriš
kot prvič dotaknjeno drgetajočo
belo kožo speto v želji
a klic je prišel od drugod
božansko je sanjati
o nikoli videnih deželah
ki so tako opojne
da na licu tovarišev
pred smrtjo
postanejo krč krika
ali tuj nasmeh
a klic je prišel od drugod
Sholion: vsi ki so našli primero za lepoto in blaženost in strašnost in božanskost so izginili brez sledu kar se samo zdi žalostno
pridite plašni otroci
je rekla mati
da vam zapojem pesem
da vam povem zgodbo
pesem
ki je rodila
prihajanje
in zgodbo
ki je rodila
verjetje
ko vas bom hranila
z besedami
vas bom hranila
s svojo krvjo
Sholion: pesem o skupnosti pred katero ne moreš ubežati preden sem se prebudil sem mislil da vsi naši spijo zdaj vidim da že prežijo na straži da se tiho pomenkujejo nisem sam zdaj vidim nisem sam
Kot eden smo
ko se bojujemo
in prepoznavamo
po vonjih in dotikih
po nasmehih in solzáh
ko se darujemo
za drugega in skupno stvar
a v temi
ko ni sovražnikov
in pokajo vejice
ko živali hodijo k potoku
se pri sebi vsak sprašuje
ali sem slišal isto
Sholion: hotel sem povedati nekaj nasprotnega to da nekako vemo da smo slišali isto morda ravno tedaj ko se to sprašujemo a spet nisem prepričan morda pa je to pesem o obojem in o samoti pred katero te ne reši nič
