Ko je nekega novembrskega jutra
Octavio Paz z ladjo prispel v Bombay,
je jokal. Galebi so bučno skovikali.
Iz jutra je vstajal še en sončen dan.
Topel veter je razvajal obalo ob mestu.
Tam je bil nekoč otok. Nekaj besed,
ki sta jih izmenjala pesnik in popotnik,
kasneje se je izkazalo, da je Audenov brat,
je zadostovalo za veličasten prihod v pristanišče.
Indijec poleg njiju je pomislil, spet ti Angleži.
Bilo je leta 1951. Otoški imperij se je zrušil,
sovraštvo med hindujci in muslimani
je vzcvetelo kot boji v pesnitvi stare Indije.
Otroci polnoči so že shodili
in Salman Rushdie je bil star štiri leta.
Množice razjarjenih so klale nedolžne,
stotisoči so bežali v novo domovino.
Lačni so potovali za hrano, ki je ni bilo.
Sanje velike nacije, ki to nikoli ni bila,
so se počasi začele valiti. Miti so umirali
in se začeli seliti na strani neprebranih knjig.
Nehru je razmišljal o gospodarstvu,
Gandijev napis s krvjo na zidu
My life is My Message je dokončno zbledel.
Skoraj pol stoletja kasneje je moja noga
prvič odtisnila neviden pečat v razgret
asfalt januarskega opoldneva.
Bombay je žarel, duhovi so plapolali.
Vse je bilo popolno kot v indijskem filmu.
Nisem prestopil praga. Nisem obšel dogajanja.
Vse obvezne nemilosti so takoj postale
del moje prtljage: kulturni šok, driska,
velemestni strah, kruti zobje revščine.
Nato rahlo tipanje za prostorom,
kamor bi lahko naselil svojo podobo.
Če sploh. Preveč gostote, preveč utripa.
Nisem prestopil praga. In nikoli ga ne bom.
Zvečer sem se potiho spraševal,
zakaj me Bombay spominja na New York,
na dotikanje umazanega neba,
na majhnega človeka, ki je izgubil dežnik
in neopazno zapravil življenje.
Malo časa je prešlo in vendar se mi zdi,
da so pretekla že leta, leta drugega življenja.
Kozmična matrica je ugašala skupaj
z mojo predstavo Indije.
Prvič sem za svojo mislijo začutil smrt.
In so se mi tresle noge. In sem pomislil,
da je za vse kriva indijska gromozanskost,
njena nerazdružljivost s kozmosom,
z naravo in človekom,
ki valovi v krogotoku dharme,
izenačen z vsem živim in umrlim.
Obstopil me je čuden mraz,
čeprav je tukaj za nas vedno toplo.
Evropska patetika je tonila
v globino neke indijske noči.
Mesto je odhajalo v sanje.
V daljavi so se prižgale zadnje luči,
v predmestjih so zakurili ognjišča.
Bombayev monolit je zastal.
