- Mi bi se tu zadovoljili tudi z navadnimi zelenjavnimi vrtovi,
je rekel Bojni poveljnik, toda dobro negovanimi in varnimi,
ki jih nista opustošila kri in veter.
Zato bomo vstali proti nevernikom, gospod Paulus Sanctinus,
brez pomisleka in se ne bomo sramovali, tudi če bomo
morali potem beračiti za vse, kar potrebujemo;
saj moraš v vojni imeti ali vojščake, ali pa trdnjave in mesta,
ali pa utrdbe, preskrbljene z žitom,
vinom, mastjo, lesom, soljo in vodo,
z mlini in mlinčki, pekarnami in soljenim mesom,
z železom in jeklom;
da o premogu za baliste sploh ne govorimo,
o topovskih kroglah, smodniku bombard, ščitih,
oklepih z zaščitnimi rokavicami,
čeladah, vizirjih, lokih na kolesih, širokih ščitih, samostrelih,
kopjih, sulicah in sabljah, kepah podmazanega kamenja,
konicah, gorjačah, katapultih, zaščitnih strehah, oblegalnih ovnih,
jarkih in premičnih stolpih, izkušenih mojstrih, vaščanih s helebardami,
sekirah iz jekla, buzdovanih z železnimi bodicami,
bivolih, psih, mačkah, žganju in olju v izobilju.
Najprej moraš imeti polne zaklade
ter pehoto in konjenico, vajeno vojne.
Prijetni so tudi (čemu tega ne bi priznal!?) vrtovi, imenovani
vividaria, in vrtovi s topiarii; verjetno bi bili dobri tudi
bori z Aleppa, morda celo labirinti in pavi,
ki so jih naši vitezi prinesli z orientalskih bojišč;
zverinjaki z levi, opicami in noji se mi močno gabijo,
še več, zaradi njih se potopim v misli in postanem zelo melanholičen
(kar pa ni dobro, le kaj bi bilo, če bi samega Poveljnika
prevzele sentimentalne drobnarije
pred kletkami z grlicami in papagaji?
In kaj če se mu v kotičku očesa pojavi solza nežnosti?
Naj si jo obriše s konico sulice? Ali še huje, naj jo pusti,
da se sama posuši pred očmi njegovih podrejenih hrustov?!)
Naj se vrnem nazaj, jaz bi se zadovoljil že s skromnim zelenjavnim vrtom,
smrdljivo kuhano vino, ki ga bodo iz strelnih lin zlivali na glave in
v očesne votline sovražnikov, hej, hej,
se lahko uporabi tudi v druge namene …
Od vsega, kar sem ti zdaj povedal, si lahko samo nekaj
prepišeš v Tractatus …
Tako mimogrede, ne zato da bi ostalo,
da bi se sprevrglo v prah pa tudi ne.
In če že govoriva o vrtovih, vedi, da so me z Dvora obvestili,
prek sla, da so v preteklih mesecih
nekje v Deželi vzhajajočega sonca vešči vrtnarji
vladarju v Palači uredili Srebrni paviljon,
ki je namenjen meditaciji in ceremoniji čaja,
in še enega manjšega, kjer lahko februarja, na primer,
opazuje cvetenje sliv,
aprila češenj,
julija lokvanjev,
sredi naše zime kamelij.
Toda pozabi, to je le vzhičeno govoričenje,
kriljenje slabotnih kril, toliko in nič več.
- Res je, trikrat res! je odgovoril Paulus Sanctinus,
prav ste povedali, vaše veličanstvo, Bojni poveljnik mora biti
najprej razumen, pazljiv in oprezen,
Kristusov vojščak, surov v boju in molčeč.
Toda v rožnem vrtu ne rastejo ne murve in ne zelje, ne proso,
čebula ali leča
in celo fižol in rž ne, nič ne raste, nič!
iz romunščine prevedel Aleš Mustar
- Noi ne-am mulţumi şi cu simple grădini de zarzavat aici,
spuse Comandantul Bătăliei, dar bine îngrijite şi sigure,
nu măcinate de sânge şi vânt.
Ne vom ridica, aşadar, domnule Paulus Sanctinus, fără zăbavă
împotriva necredincioşilor şi nu ne va fi ruşine chiar dacă
vom fi nevoiţi să cerşim până la urmă toate cele necesare;
căci într-un război trebuie să ai fie oameni de război, fie
cetăţi sau oraşe, fie forturi aprovizionate cu grâu,
vin, untură, lemne, sare şi apă,
cu mori şi râşniţe, cu brutării, cu cărnuri sărate,
cu fier şi oţel;
asta pentru a nu mai vorbi de cărbuni pentru aruncătoare,
de ghiulele, de pulbere de bombarde, de platoşe,
cuirase cu apărătoare de braţe,
de căşti, coifuri, arcuri cu rotiţe, scuturi largi, arbalete,
lănci, suliţe, săbii, bulgări de pietre unse,
pari, ciomege, mangane, testude, berbeci,
puţuri şi turnuri mobile, meşteri iscusiţi, săteni cu securi,
topoare de oţel, pari ghintuiţi cu piroane de fier,
bivoli, câini, pisici, rachiu şi ulei din belşug.
Ci înainte de toate, trebuie să ai tezaurele pline.
Şi pedestraşi, şi călăreţi obişnuiţi cu războiul.
Sunt plăcute (de ce n-aş recunoaşte!?) şi grădinile numite
viridaria, şi grădinile cu topiarii; ar fi buni poate
şi pinii de Alep, poate chiar şi labirinturile şi păunii,
aduşi de către cavalerii noştri în urma campaniilor orientale;
menajeriile cu lei însă, cu maimuţe şi struţi mă dezgustă profund;
ba mai mult, mă fac să cad pe gânduri, să devin oarecum melancolic
(or asta nu cade bine deloc; căci ce-ar fi ca însuşi Comandantul
să fie copleşit de tot felul de nimicuri sentimentale
în faţa volierelor cu turturele şi papagali?
Şi dacă-i apare o lacrimă de înduioşare în colţul ochiului?
Să şi-o şteargă cu tocul spadei? Sau mai rău, s-o lase
să se veştejească de la sine, în văzul vajnicilor săi supuşi?!)
Pentru a reveni, eu m-aş mulţumi şi cu o modestă grădină de legume,
iar vinul clocit şi fiert spre a fi deşertat de pe metereze
în creştetul, în orbitele duşmanului, ehei! acel vin poate fi folosit
şi în alte scopuri!
Dar, din toate câte ţi le-am spus acum, doar unele ţi le poţi nota
şi transcrie liber în Tractatus!
Aşa, în treacăt, nici pentru a rămâne, nici pentru
a se spulbera de tot.
Şi dacă deja vorbim de grădini, află că m-au înştiinţat,
printr-o misivă de la Curte, că mai lunile trecute,
undeva prin Ţara Soarelui-Răsare, grădinari pricepuţi
au amenajat la Palat un Pavilion de Argint pentru suveran,
destinat meditaţiei şi ceremoniei ceaiului, cât şi unul,
cu mult mai mic, din care poţi urmări
înflorirea prunilor în februarie, de pildă,
a cireşului, în aprilie,
a nuferilor, în iulie,
a cameliilor, în dricul iernii noastre de-acum.
Acestea însă, uită-le îndată, nefiind decât o vorbă învolburată,
o bătaie de aripi firave, şi-atât.
- Adevărat, de trei ori adevărat! răspunse Paulus Sanctinus,
căci aşa cum bine aţi spus, Alteţă, Comandantul Bătăliilor
trebuie să fie în primul rând înţelept, prevăzător şi vigilent,
oştean al lui Cristos, crud în luptă şi tainic.
Iar în rozarii nu creşte nici bobul, nici varza, meiul,
ceapa sau lintea,
şi nici măcar fasolea, secara, nimic!