Janez Ramoveš

Na sunčn dan sm se z beciklam pelu,

pa sm jih v rajdah srječu,

odsprid je mladu dekle hodil,

zgljedal je, de je nosječu.

Šl sa v tazahmašnih riklcah,

lujtre parslvojnene par čebelnaku,

a boš šov zravn, sa vpil,

a boš sam dama čaku.

Bile židane srajce sa imil,

kroglcu čist zašpehanih,

kešn je jemu puša na ram,

niki je bel pejanih.

Kodol pred štrjek sa šl,

šl sa prov hitrih koraku,

v kufrah sa plastične rwože nesl,

dol že vlak jih je čaku.

Juhuhu, juhuhu, juhuhu.

Juhuhu.

Taparu j šl par kujn.

Pol je šl desjet krav,

pol sa šla teljeta,

      pa jenice,

pol je swosed šov.

Pol je šla krava,

      pa tele,

      pa tadrug swosed,

      pa negov sin,

      pa an kop vpetja za njim.

Pol je šov tatrejt swosed,

      pa koze je gnov,

      pa kosa je njesu,

      de bo lohk kešna griva obkusu.

Pol je šla naša žvina,

      pa naša drobnica,

      pa jest

      sm vrisku,

ke sm jemu povhn ruzak

     šnopca pa klobas.

Kura sm ti parnjesu,

sam sm ji glava odsiku,

sam sm ja oskubu

pa drobovje spucu. Povhn

jejčku j še imila

nwot v kopučavnku.

Župa ti nej skuhaja, de se vš opomogla.

Jest zdej grjem.

Jest zdej mworem jet.

A j vas že bug tud zapustu, al kej?

A vas kej oči pečeja,

tuk prazne oči mworja pečt.

Nejk se pozna, če j duša tuk ohobana,

nejk se mwore poznat.

Nejk se pozna, če njehaj sajne tišat.

Krvavi žuli rataja zagulki.

Al pa preležanine.

Lohk, de ste mal preplačal spomine.

Pa mjerkite, de nav kjer z wodrajna padu.

Tuk zatekle noge nisa

za na zidarske wodre. Lohk se ubijete,

če vas božjast varže.

Pasje tace

se sledeja čez britaf

pa od sline je pokapan,

al pa, če sa sovze,

gvišn sa sovze.

Klicajne v prazn

nardi prostar še bel prazn.

Pa če se glas lwom,

joj, pa če se odmev lwom,

gvišn se lwom.

Če glas zledeni

v pasji glas,

če se sviit od wostrih pasjih zwob,

če j biv ta glas včas molitu,

al pa, če j biv prošna,

ja, gvišn je biv prošna.

Če j obdaju parjazne beside,

če sa ble z njim tapecirane oblube,

al pa truge, al pa kište za municija,

ja, gvišn.

Zuni vse cwode.

V pwojstl ležim pa pojem.

Pa že je večjer.

Zlo rad te j jemu.

Na lesjena noga ti

je rwožce risu.

Golih ramjen sta šla mim,

počas, ket de nav nkul zime,

mokri tiči sa posjedl na sprane ravnine,

mal boja počival, de boja pol odfarčal,

mal otave je nepokošene ostal,

gvišn je hmet umaru.

Gvišn ga je traktor zmočku,

al se je pa za miza ustrilu,

bum, šus v glava,

moped gvišn še zdej pred gostilna stoji.

Čist lohk, de je tistule negova hči,

lohk, de je Janis.

Lizeja žabe

gor po hrastovih hlwodah.

Posikanih nug.