Jianghe Ouyang

Ključ se zasveti v nedeljskem jutranjem soncu,

človek, ki se je sredi noči vrnil s popotovanja, ne more vstopiti v lastni dom,

trkanje na vrata je vedno bolj medlo od škrtanja ključa v ključavnici. Naslov v sanjah je bolj zanesljiv.

Ko kolesarim po mirni cesti,

vsi žarometi naenkrat ugasnejo.

Na nočnem nebu nad mano neka roka potegne zavoro.

Zacinglja. Na tla pade ključ.

Vidim obroč ključev minulih let, ki se svetlikajo v svetlobi.

Poberem ga.

Toda kje je roka, ki se skriva za njim?

Niz zaklenjenih dni, ki se konča s soboto –

a vendar ne vem, katerega odkleniti.

Sedaj je nedelja. Vsa vrata na cesto so na stežaj odprta.

Ključ odvržem.

Da bi vstopil v katero koli hišo, mi ni treba trkati.

Na svetu je taka gneča, v sobi pa niti enega samega človeka.

Kjer se srečata pradavno in sedanje, se hkrati pojavita odprtost in daljnost,

na robu odprtosti se prikaže špranja v vratih,

za vrati pa kuhinja.

Kjer se nož dviguje in pada, se zbirajo in razblinjajo oblaki.

Povezovanje življenja in smrti s svetlobno hitrostjo, rez na dvoje:

polovici sonca, počasnost.

Polovici repe.

Mati v kuhinji. Dolgo življenje rezov.

Zelje narezano na gore in reke,

Riba, ki s skoki poskuša uiti rezilu noža,

položena na mizo, še vedno ni pripravljena zapustiti ribnika.

Poletni tofu,

narezan na vonj po snegu,

krompir posluša čebulo –

kontrapunkt noža, ki z udarci meče naokrog cvetne liste.

ne-jaz, polovici niča

v jedru časa.

Kjer se preteklo in sedanje srečata, se rezilo dvigne in pade.

Toda ta mati nima v roki noža.

Kar ji je bilo dano, ni bil nož,

temveč nekaj odpadlih listov.

Riba preskoči rezilo od morja

k zvezdam. Miza je sedaj na nebu,

tržnica je natlačena v hladilniku,

in ona ne zmore odpreti hladnega časa. 

In naslednja dva tedna bo Picasso slikal bika.

Bika, čigar telo je videti, kot da ga je obsedel čuden pojav:

bolj ko ga Picasso slika, manj ga je.

»Lahko manj,« vpraša umetnik, »postane več?«

»Brez dvoma,«odgovori Picasso.

In kritik čaka, da bi videl umetnikov več.

Toda Picassov bik vsak dan postaja vidno manjši.

Najprej izginejo kopita, sledijo jim rogovi,

nato mu kot očesna mrežnica odstopi koža,

in razkrijejo se sklepi vmesnih praznin.

»Manj, katero stopnjo manj je treba doseči, da začne postajati več?«

»To je odvisno od tega, kako poimenuješ več.«

Kritik se zmede.

»Bi lahko rekli, da s strganjem mesa na kosce s pomočjo mediteranskega vetra

bičate neko lastnost bikovega telesa?«

»Ne obsojajte zgolj mediteranskega vetra,

ozrite se raje na mesarijo čez cesto, od koder mične gospodične

vsak dan odhajajo z nekaj kosi bikovega mesa.«

»Ga režejo z bikovega telesa ali z vašega platna?«

»No, to je odvisno, kateri nož je v rabi.«

»Ali gre za bitko med etiko estetike in etiko življenja?«

»Povsem razkosano, le od kod naj bi črpalo moč za to?«

»In kaj preostane?«

»Ne, duh ne. Hvalite ostanke!«

»Je vaš bik način odštevanja sveta?«

»In zakaj ne seštevanja? Predstavljam si, da tisti mesar čez cesto

ravnokar sešteva denarce. »Naslednjega dne bo mesarjeva žena

gotovo prišla z življenjskimi prihranki nabavit Picassovega bika. 

A videla bo zgolj pičle poteze.

»Kje pa je tu kakšen bik?« bo ogorčeno vprašala.

17. september 1998, v Pekingu

Živim med kupi kitajskih pismenk,

v pogledih, ki si jih med seboj izmenjujeta sliki.

Med seboj so ločene, a hkrati neprekinjene, z udi, ki se nemirno premikajo,

v kot rafal enakomernem ritmu.

Ko se hrup poleže, so kitajske poenostavljene.

Odpadlo je nekaj rok, nog, oči.

Toda jezik še vedno hodi, se širi in vidi.

Tovrstna skrivnostnost rodi lakoto,

in ostalo je še mnogo okusnih dni,

ob katerih si lahko z ljudmi iz istega jezikovnega plemena delimo hrano in skupaj tožimo,

se z lokalnim naglasom združujemo v nekem kristalno izbrušenem dialektu,

v zmešnjavi stare in nove kitajščine

so moja usta kot okrogla ruševina,

z zobmi, ki padajo v prostor,

in nikoli ne zadenejo kosti.

Takšni razgledi, takšno meso: kitajščina je pojedina za vse pod soncem.

Ko pojem vsa sonca, se nekega večera sprehodim skozi angleški kotiček,

in zagledam skupino Kitajcev, ki obkrožajo ameriškega fanta: zdi se, kot da se hočejo udomačiti v angleščini.

Toda na Kitajskem angleščina nima suverenega ozemlja.

Je zgolj šolski predmet, TV-nadaljevanka,

način govora, univerzitetna katedra,

test, besede na papirju.

Na papirju smo Kitajci na las podobni svinčnikom,

skicam, življenju rabljenih radirk.

Kako je mogoče, da po stoletjih izvirov črnil, očal, pisalnih strojev,

po letih nakopičenega svinca,

angleščina tako lahkotno in sproščeno leži zvita v nekem kotičku na Kitajskem?

Naučila nas je diplomatskega jezika in pisanja v akronimih,

potem so tu še evropska hrana, nož in vilica, aspirin.

Toda te spremembe ne vplivajo na naše nosove, na našo kožo:

tako kot zobna krtačka angleščina vsako jutro zdrsne po naših kitajskih zobeh in jih pobeli.

Zobe, prekrite s toliko črnila, bi si moral vsak dan krtačiti:

to terja vodo, čistilo in perspektivo.

Tako se rodijo teorije okusov in nešteta neskladja v dnevni rabi jezika.

To terja tudi roko, ki seže v angleščino, z razmaknjenimi prsti, besede, triumf,

nacistični eksperiment nad samim sabo.

Cigareta, še goreča, pade na tla,

kot zgodovina, ki je ne nazadnje nekaj,

kar se zgodi, ko nek narod poje besedo drugega.

Še en korak dlje je tretji rajh, Hitler.

Ne vem, ali je tisti norec ustrelil angleščino,

razmesaril Shakespeara in Keatsa,

toda vem, da obstaja angleščina v dveh okusih:

aristokratska oxfordska angleščina,

ter angleščina do zob oboroženih Roosevelta in Churchilla.

Njena metaforika, znanost in uničujoča estetika

So pristale na Hirošimi in Nagasakiju.

Videl sem, kako so kitajske pismenke postale japonska trupla –

Toda mimo jezika sta naša naroda zavezniška.

Prebral sem to zgodovino in sem nezaupljiv.

Ne vem, kdo je bolj nor, jaz sam ali zgodovina.

Kaj se je v tem preteklem stoletju zgodilo med angleščino in kitajščino?

Zakaj se tako veliko Kitajcev izliva v angleščino,

in se na vse pretege trudi pobeliti lastno kožo?

Zakaj delajo s svojim jezikom kot z odtujeno soprogo,

kot z domom v razbitem ogledalu?

Živim sam med svojim kupom opek, se pogovarjam s papirnatimi lutkami, sanjam v angleščini, medtem ko okrog mene Kitajci naskakujejo stopnice do angleščine in se spreminjajo iz ljudi podob v ljudi zvokov.

1

Med enim in drugim videnjem je zgolj steklo.

Med obrazom in obrazom,

nevidna ločnica.

V steklu – neprozorna snov.

Tovarna stekla – v celoti eno samo veliko očesno zrklo.

Sredi nje je delo njen najtemnejši del,

njegova dnevna luč se blešči v jedru stvari.

Stvar vztraja v svoji prvotni solzi,

podobno kot ptič sredi čiste svetlobe vzdržuje senco.

Na način mraka vsrka nazaj vase sončne žarke, nato jih daruje.

Kjer so povsod steklen kraji,

steklo ni več ono samo, temveč

nekakšen duh.

Podobno kot tam, kjer je zrak vsepovsod, zraka skoraj ni.

2

V bližini tovarne je veliko morje.

Če poznaš vodo, poznaš steklo.

Mrzlo, trdno in krhko，

vse to je cena za prozornost stvari.

Prozornost je nekakšna skrivnostnost, je jezik, ki lahko vidi valove,

medtem, ko govorim o njej, sem jo že zapustil.

Zapuščeni kozarci za vino, čajna mizica, veliko stensko ogledalo, različni

predmeti množične proizvodnje.

Toda še vedno ostajam obkrožen s stvarmi, moje življenje je še vedno polno želja.

Jezik je prelet, izparevanje, in na koncu prozornost.

Jezik je prelet: od praznine k praznini, od bliska k blisku. Toliko neba zunaj telesa letečega ptiča, in njegove sence: zareza svetlobe na površini morja.

Stvar ne more pustiti sledu na steklu,

razen če je lažja od sence, globlja od zareze, tanjša od rezila.

Razpoka ni vidna.

3

Prišel sem, videl in spregovoril.

Jezik je pooblačen s časom,

žarek je potopljen v blato,

iz jedra se razpršuje slepota.

To je proces, ki se dogaja v steklu.

Srce plamena, dih plamena.

V plamenu voda spremeni pogled,

srečanje dveh duhov, dve uničenji postaneta ena večnost.

Voda gre skozi plamen in postane steklo:

gorenje pod nič stopinj je podobno razumu ali čustvu,

plitek, jasen in zavračajoč tok.

V sadju, v globinah morja se voda nikoli ne pretaka.

4

To je – torej – steklo, ki ga še vedno vidim –

še vedno kamen, a nič več trden,

še vedno plamen, a nič več vroč,

stoječa voda, a nič več mehka, nič več tekoča.

Rana, iz katere ne krvavi.

Zvok, ki ne prehaja skozi tišino,

steklo je stvar med eno in drugo izgubo,

in kot jezik in čas,

omogoča svetlobo,

za zelo visoko ceno.

5

V eni sami tovarni lahko vidim tri vrste stekla,

materialnega, dekorativnega in simbolnega.

Pravijo, da je steklo potomec mešanice kamnov.

V praznini, ki je kamen, smrt ni končna,

temveč izvorno spremenljiva stvar.

Kamen se zdrobi, rodi se steklo.

To je resnično.

Toda obstaja še ena resničnost, ki me vzdigne iz te na naslednjo višino,

kjer je steklo že ali nič drugega kot otrdela, koščena in nepretočna voda,

kjer je plamen ledeno hladen mraz,

in tisto najlepše je tudi najbolj krhko,

najbolj sublimna stvar na svetu, in njene solze.