Joachim Sartorius

/Nemčija, 1946

Rojen leta 1946 v mestu Fürth na Bavarskem. Odraščal je v Tunisu, nato pa študiral pravo in politologijo v Münchnu, Londonu in Parizu. Do leta 1986 je kot diplomat delal v New Yorku, Istanbulu in Nikoziji. Je redni profesor na Filozofski fakulteti v Berlinu, kjer tudi živi. Izmed njegovih najrazličnejših založniških projektov velja izpostaviti literarne prevode pesnikov Malcolma Lowryja, Williama Carlosa Williamsa, Wallacea Stevensa, Johna Ashberyja in Allena Curnowa ter dve pomembni pesniški antologiji Atlas der neuen Poesie (Atlas nove poezije, 1995) in Minima Poetica (1999). Svojo poezijo je izdal v sedmih zbirkah, prevedli so jo v arabski, francoski, angleški, grški, madžarski, romunski, slovenski in španski jezik. Pred kratkim je prejel prestižno nagrado Paula Scheerbarta za prevode sodobne ameriške poezije.

Pesmi

Noč pred računalnikom / Die nacht vor dem pc

Modri robovi zaslona obetajo čudeže.
Opreš se na sence, v ušesih zvenčijo
zvezde na nebu, spregovorijo:

Daj mi vse. Izdihujejo: Daj mi vse.
Daj mi spomine, osvobojene
pozabe, daj mi podobe, v meglicah noči,

ki se bistro kot mantre vrstijo ob mizi.
Ko vse zaobjameš s pogledom, se glasovi
sladijo. Moramo znati opuščati žrtve.

Bo besedilo nemara obširno, širno žlebljeno?
Remiks plošč, ki sva jih vrtela, ko sva se
ljubila? Če ima vse svojo avro te dni,

svetlolaso, osvetljeno, zagozdeno v vrhih spomina,
ni prav nič butasto, prav nič zgrešeno.
»Poglej me.« Prsti in prsti v ustih,

»poglej me«, pred oči ti polagam pol mesta.
Nikar ne zapiraj oči. Stavki so tako zaobrnjeni.
Izdajo trepetajoče srce in mokroto.

Prevod: Urška P. Černe

Am Schirm halten die blauen Ränder Wunder bereit.
Von Schatten gestützt, beginnt in den Ohren
das Sirren der Sterne am Himmel, welches sagt:

Gib mir alles. Welches ausatmet: Gib mir alles.
Gib mir Erinnerungen, die sich aus der Vergesslichkeit
befreien, Bilder noch im nächtlichen Dunst,

die sich klar wie Mantras ordnen am Tisch.
Wenn alles erblickt ist, werden die Stimmen
süß. Wir müssen auf Opfer verzichten können.

Mag der Text weitläufig sein, weit-rillig?,
ein Remix der Platten, die wir bei der Liebe
auflegten, so ist es nicht lächerlich, kein Fehlschlag,

wenn alles jetzt eine Aura hat, blond, illuminiert,
hängen geblieben in den Gipfeln des Gedächtnisses.
»Schau mich an.« Finger und Finger im Mund,

»schau mich an« die halbe Stadt zu deinen Augen.
Schließ nicht die Augen. Sätze sind so verdreht.
Sie verraten das Flattern des Herzens, die Nässe.

Ptice v Sfaxu / Die Vögel von Sfax

Hôtel des étrangers / Hôtel des étrangers

Vkrcala sva se na ladjo proti Prinkipu, največjemu
od Prinčevih otokov. Počutila sva se lagodno.
Na otoku so bili Grki (asimilirani),
Armenci (asimilirani) in midva, druga tujca.
Hotelsko osebje je govorilo turško, pa tudi malo
francosko. Tako se najina žalost ni preveč
razmahnila. S seboj sva lahko vzela samo
pesmi in fotografije. Izmenjavala sva se,
zrla čez vodo Marmarskega morja.
Je najino življenje odteklo? Skušala sva
ubežati, z besedami ali v spanju.
Včasih ponoči sva se potapljala v vse hladnejša
področja jezikovnega zraka, ki so se razprostirala
milijone milj daleč. Nato se je bilo težavno
spet privaditi galebom, mimozam,
obrazom. Bila sva kot fige, ki
pridobijo grenčino. Temnomodre fige,
zgubane, na dolgih, sivih vejah.

Prevod: Urška P. Černe

Wir nahmen das Schiff nach Prinkipo, der größten
Prinzeninsel. Wir fühlten uns durchaus wohl.
Auf der Insel waren Griechen (assimiliert),
Armenier (assimiliert) und wir, andere Fremde.
Das Hotelpersonal sprach Türkisch, auch ein wenig
Französisch. So hielt sich unsere Traurigkeit
in Grenzen. Lieder und Photographien waren alles,
was wir mitnehmen konnten. Wir tauschten uns aus,
starrten auf das Wasser des Marmara-Meeres.
War unser Leben schon vorbei? Wir versuchten
wegzugehen, mit Worten oder im Schlaf.
Manchmal tauchten wir nachts in immer kältere
Zonen der Sprachluft, die sich über Millionen
von Meilen erstreckten. Es war schwierig dann,
sich wieder an die Möwen, die Mimosen,
an Gesichter zu gewöhnen. Wir waren
wie bitter gewordene Feigen. Dunkelblau,
schrumpelig, an langen grauen Ästen.