Jure Jakob

Hoditi, na ta dan, čez Prešernov trg, po mrtvih obrazih tlakovcev,
vzdolž reke, in se nagibati čez ograje mostov, odlagati tisto, kar je prebodlo
oči v pretakanje vode, odlagati tisto, kar je šlo v uho in zapustilo ožgane zvoke
v pretakanje vode, odlagati, jutro je, po noči, ko nisem spal, iti,
čim več videti na ta dan, trudim se, da si predstavljam pot, gledati
razpršene ljudi, navešene na nizke sončne žarke, vem, da mi nihče ne
more dati besede, ki bi se prilegala moji besedi, vem, da moram iti
skozi mesto, sam, kot skozi gozd, kot skozi telo junijskega dopoldneva, gostega
od ptic in vetra, samo tako se lahko premikam in prenesem vse, kar se zabode v oči,
ko hodim po kosteh mesta, kakor da plezam po vejah drevesa, vedno dlje, vedno
bolj
stran, oddaljevati se, biti lahek, na obzidju gradu, na robu zraka, biti izročen
nečemu, kar je še lažje od mene, na ta dan, samo tako se lahko naučim padanja
in se odlomim od dne, ko so na strehi mesta uprizorili ognjemet in sva se pri tem,
ko je ognjemet stopil v najini telesi in naju obrnil drug v drugega, držala
za roke, ne da bi vedela, katere roke so čigave,
samo tako, da grem in postajam lahek, ko padam in diham zrak med mastnim
vonjem rož in izpušnimi plini avtomobilov v preparanem mestu, ki ga pere reka,
ob kateri hodim in gledam in poslušam cigaretni ogorek v licu vode
in si poskušam zapomniti te besede, besede cvrčanja, ki so edino, kar je ostalo.

Dan, ko sem spoznal, da bodo vsi dnevi,
ki bodo minili brez tvoje kože in njenega vonja,
dnevi, ki se bodo začeli z vdorom juter,
gladki kot nož, ki se, naostren s spominom,
neizogibno prerine v meso,
je bil podoben dnevu, ko sem bral Josipa Ostija
in verjel, da obstaja nekaj, s čimer si je vredno
razrezati srce.
Zdaj ko so ti dnevi tu in ostajajo, čisti
in hladni kot nož, ki ga, potem ko ga
uporabim, v skladu s svojo najbolj notranjo prisilo
skrbno umijem, pa vidim, da vsem dnevom
v resnici kraljuje in se jim zviška nasmiha
z ničimer primerljivi dan,
ki ga je hotel pozabiti, a ni mogel, Jehuda Amihaj,
ko se je obrnil in po enournem strmenju
skozi odprto okno v bližnje morje, katerega valovi
so se brezbrižno dvigali in padali, sedel
za mizo in napisal pesem Pes po ljubezni.

Če gledaš z gradu proti mestu, lahko vidiš sonce, kako zahaja
in za sabo zapira vrata v nebo, mesto se ovija v nadomestke,
diham s pljuči, otrdelimi od cigaret, koga bom ta večer
pogledal v oči, ne vem, nekateri pari se držijo za roke, klošarji
se naslonjeni na flaše ozirajo gor, mimo streh, svetloba se poslavlja
po požirkih, kam iti, brez spraševanja o smeri, ni velike razlike med
ulicami z imeni in ulicami brez imen, priti do naslednjega križišča
in potem opazovati svet, mestna razsvetljava ustvarja iluzijo
o mehkobi v gibih taksistov, ki loputajo z vrati avtomobilov, preden
zakrožijo po mestu kot alkaloidi po žilah okoli izgubljenega srca,
ni velike razlike med taksisti, nerazumljivimi jeziki vetra, ki pilijo vogale,
in mano, ko hodim in vidim, kako se za fasadami drobi skelet hiš,
na Metelkovi še vedno udarjajo po bobnih, sliši se
kot topotanje konj, ki se ne morejo približati, iti moram čim bolj
k reki, v reki vse prihaja in odhaja istočasno in ni nepremične
bolečine, nič ne ostane isto, čeprav se odsevi na gladini ne spreminjajo,
čeprav še vedno mislim na starko s Šuštarja, kako prodaja sončnice za tvojo vazo,
grem naprej, proti konici noči, in čakam na dež, ki bo spral razpokan
zrak med nemim listjem vrb, vedno manj ljudi srečujem, vedno teže ostajam
buden, našel sem Trnovo, sedel bom za prazno mizo in vzdržal do jutra,
do prvega tuljenja ptičev, ki bo od vzhoda na novo razpraskalo nebo.

Če gledaš z gradu proti mestu, lahko vidiš sonce, kako zahaja
in za sabo zapira vrata v nebo, mesto se ovija v nadomestke,
diham s pljuči, otrdelimi od cigaret, koga bom ta večer
pogledal v oči, ne vem, nekateri pari se držijo za roke, klošarji
se naslonjeni na flaše ozirajo gor, mimo streh, svetloba se poslavlja
po požirkih, kam iti, brez spraševanja o smeri, ni velike razlike med
ulicami z imeni in ulicami brez imen, priti do naslednjega križišča
in potem opazovati svet, mestna razsvetljava ustvarja iluzijo
o mehkobi v gibih taksistov, ki loputajo z vrati avtomobilov, preden
zakrožijo po mestu kot alkaloidi po žilah okoli izgubljenega srca,
ni velike razlike med taksisti, nerazumljivimi jeziki vetra, ki pilijo vogale,
in mano, ko hodim in vidim, kako se za fasadami drobi skelet hiš,
na Metelkovi še vedno udarjajo po bobnih, sliši se
kot topotanje konj, ki se ne morejo približati, iti moram čim bolj
k reki, v reki vse prihaja in odhaja istočasno in ni nepremične
bolečine, nič ne ostane isto, čeprav se odsevi na gladini ne spreminjajo,
čeprav še vedno mislim na starko s Šuštarja, kako prodaja sončnice za tvojo vazo,
grem naprej, proti konici noči, in čakam na dež, ki bo spral razpokan
zrak med nemim listjem vrb, vedno manj ljudi srečujem, vedno teže ostajam
buden, našel sem Trnovo, sedel bom za prazno mizo in vzdržal do jutra,
do prvega tuljenja ptičev, ki bo od vzhoda na novo razpraskalo nebo.