Lauri Otokoski

Jutri bom verjetno v tej isti sobi, preplavljeni z včerajšnjim in
predvčerajšnjim.
Otroci na šolskem dvorišču med uro francoščine in življenjem. Slika se napolni
z letnim časom, ko pričnejo padati nohtom podobne svinčene kaplje.
Še vedno se jim ne drznem razkriti:
kako je, če je najmanj:
kako je, če je najslabše:
kako je, če je res resnica:
kako je, če je nesmisel:
kako je, če je prikrito:
kako je, če se zračno plovilo zaljubi v podmornico.

iz finščine prevedla Jelka Ovaska

- hladen, suh pomladni veter
- (svetopisemsko) kraj v Babiloniji, pomeni tudi
mimo žuboreči potok ali kanal
Nihče ne more vedeti, ali se bodo roke iz stiska
spremenile v pest ali molitev.
Ne ve kamen, skrit v policajevem čevlju,
ne ve otrok
ne smehljaj granita, obledelega v objemu slane vode.
Ne ve niti ta, ki je 38 let
hodil v prvi razred.
Ta, ki ne razume matematike
in matematika ne njega.
Toda šepetajoči glas rodbinskega debla v njem ve:
“Človek ni narejen, da bi razumel,
ampak da bi hodil svoboden in radoveden
kot dimna sled
okrog in skozi
pojave, ljubezen in grozote.”
Ta glas je tudi današnji glas,
radoveden,
radoveden in svoboden.

iz finščine prevedla Jelka Ovaska

Prenehanje čakanja, drugi korak.
Rojstvo iz ženske, prvi.
Ceno besede in meseca
določa ista breztežna tehtnica.
O tretjem ne vemo, vprašaj.

iz finščine prevedla Jelka Ovaska

Najgloblja skladba krajine se je razlegala
po odmevajočih bregovih sredine časa.
Slišiš, slišiš to,
kako se premika polž,
polž, ki uči,
uči se iz odgovorov sveta,
polž, ki uči, se pomika naprej,
prispe na cilj,
tja leze tudi počasen,
še bolj počasen ga doseže,
nato prispe na cilj počasnež,
seveda v lonec.

iz finščine prevedla Jelka Ovaska

Nemi zidovi in pritajen dih asfaltiranih poti,
rumen odblesk v očeh stražarja nočnih ulic.
Vroče in hladne vesti, ki jih ne znamo več zapisati
ne pustiti na telefonski tajnici, in jok sosedovega psa
in genocidi in vojaške veščine
in piromani,
poklicani v cesarjevo službo in obleko,
čakajo na tvoja dejanja,
oj, pesnik

iz finščine prevedla Jelka Ovaska

Nove cerkve, stare
uglašene orgle in ponavljanja
kot molitev ali sedemglasni psalm.
Proti malo sinjine
sto ljudi,
verujočih v pilote in varnostne pasove. Le malce
premočan veter.
Bilo je moje srce, ta otovorjena naprava,
ki je potovalo skozi štiri pričakovanja
do sem. Prav sem,
kjer hočeš ti z obema rokama,
komaj slišno
odlomiti po timijanovi vejici
dišeče življenje.
Ta neslišen lom, govor prahu, je povedal vse,
kar sem razumel.

iz finščine prevedla Jelka Ovaska