Moj oče dolbe luknjo
pod svinčenimi, steklenimi oblaki.
Le redko se napoti v veliko mesto.
Tam išče neke vrste avtocesto,
ki gre skoz globino zemlje
in ki, kot jezik, pravi on, visi obešena na kolesa,
pada vznak, votlo odzvanja
kot zvočnik, kot neopren.
In vendar je oko avtoceste mrtvo, težko kot svinec
– njegova svetloba ne predre gline –,
gume, zlizane čisto do profilov, ne prasketajo več,
izpušna cev avtoceste je zamašena s peskom,
njena usta – posteklenela.
In prah se razliva po zraku, človek bi pomislil,
da je nekdo pregnal par škorcev s trte.
Med njimi se vse naokoli spušča dihanje mojega očeta
kot svinčena, rudninska megla.
(Megla je, gosti oblaki,
še z lopato jih ne bi mogel prerezati.)
Moj oče gleda skozi zemljo kot skozi
zarošeno steklo.
Njegova brada lebdi, oksidirana, od zadaj narejena iz asfalta.
Luknja je sedaj ogromna:
neke vrste narobe obrnjeni zvon, s kembljem navzgor.
Na njem se ziblje moj oče in molči; ne sliši
motoristov, izgubljenih na avtocesti, ki kričijo v luknjo
kot v ogromen zvočnik.
Prevod: Barbara Pogačnik
Mon père creuse un trou
sous les nuages plombés, de vitre.
Il ne se rend que rarement dans la grande ville.
Il y cherche une sorte d’autoroute
qui traverse les profondeurs de la terre
et qui, comme une langue, dit-il, pend accrochée aux roues,
tombe à la renverse, sonne creux,
comme un haut-parleur, comme le néoprène.
L’oeil de l’autoroute est pourtant mort, plombé
– sa lumière ne transperce pas l’argile –,
les roues usées jusqu’aux rayons ne grésillent plus,
son tuyau d’échappement est bouché par le sable,
sa bouche – vitrifiée.
Et la poussière se répand en l’air, on dirait
quelques étourneaux chassés d’une vigne.
Parmi eux, la respiration de mon père descend à l’entour
comme un brouillard de plomb, minéral.
(Il y a du brouillard, il y a des nuages,
pas même une pelle ne pourrait les couper.)
Mon père regarde à travers la terre comme à travers
une vitre embuée.
Sa barbe flotte, oxydée, derrière, elle est faite d’asphalte.
Le trou est maintenant énorme :
une sorte de cloche renversée, le battant vers le haut.
Mon père s’y balance et se tait ; il n’entend pas
les motards égarés sur l’autoroute crier dans le trou
comme dans un énorme haut-parleur.