Ptiči so pogosti gosti tukaj, odkar
jim dajem hrano. Navadil sem se,
da zjutraj pogledam ven. Včasih
se pridejo zarit v zemljo, v toploto,
tam se ugnezdijo, malo se šopirijo,
včasih postopajo po ograji;
pozimi nadomeščajo mladeniče,
ki se nastavljajo pred puncami,
in punce se celo v zimskih
jutrih sprehajajo, samo za ptiče.
Eden je danes prišel na vrtnico. Če ne
bi bilo šipe, bi mogoče trčil vanj,
namesto da sem se nasmehnil. Vrabcu
na soncu, ki me je dolgo opazoval,
namesto da bi gledal punce. Zgodaj
zjutraj sem se sprehajal s punco, ki je
prišla s psihiatrije, z njo in s trhlim
vprašanjem, nenavadnejšim od pesmi
(kako naj jo opazujem?). Ustavila
se je, rekoč: »Misliš da se oni tudi
pogovarjajo?« Vrabec govori več od nje,
ko se jaz samo še nasmiham. Celo
zapisujem na papir, da se mi je ptič
smejal čez okno. Če vrabec na vrtnici
ni šel drugim pripovedovat, kako vneto
sem čivkal v sobi, potem sva se dobro
razumela. In če mi punca s psihiatrije
ne bi šla pripovedovat, da je skoraj
pozabila na bolečino, bi napisal, da
se smejim čez njen shujšani obraz.
Ki smo ga oblikovali prek noči, skupaj
za okni njenega začasnega doma. Ko je
nenadoma postala boječa ptica selivka.
